Najboljši kuhar med časomerilci je svojo drugo kariero začel z enduro dirkami, zdaj se s svojimi čipi prime še česa drugega. Za kuhanje je vse manj časa, za kolo pa upajmo, da ga še najde.
Kucija je na verigo pripela Tina Smrdel. Očitno je zadovoljna s časi, ki jih izmeri.
Aleš Makuc
- Vzdevek: Kuci, Makuc
- Kraj: Cerkno
- Starost: 39
- Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : ŠD Pedal, MAGS Timing
- @alesmakuc
Tina: Si glavni časomerilec na vseh tekmah SloEndura in sodeluješ na EWS-jih. Kako si začel s timing službo pri nas in kako v tujini?
Aleš: Moja zgodba s časomerilstvom se je začela davnega 2013, ko smo po dveh organiziranih DH Cerkno (ta prva dva v centru Cerkna – proga z Lajš) začeli plavati bolj v enduro vode (takrat je bil enduro v izjemnem porastu). Začeli smo razmišljati o organizaciji tekme, vendar smo se ustrašili visokih stroškov. Že za DH timing ni bil poceni (na eni progi), mi pa smo hoteli 4 ali 5 etap. Hkrati pa sem poznal orientacijski sistem Sportident. In tako smo enkrat jeseni 2013 v dežju in mrazu organizirali test dirko s čipi in malimi postajicami – prišli so tudi Ajdovci iz Kamplca. Čip si moral na startu in cilju vtakniti v luknjo, to je bila komedija. Kmalu smo kontaktirali podjetje za nakup sistema AIR+, ki omogoča brezkontaktno merjenje.
V Sloveniji in bližnji soseščini se je enduro razvijal s svetlobno hitrostjo in dela je bilo vedno več. Ko je EWS prvič prišel na Koroško in Peco, me je kontaktiral organizator Anej Štrucl in me prosil za pomoč in sodelovanje z Nemci iz Sportidenta, ki merijo vse tekme EWS. Tako še vedno sodelujemo na dirkah po Evropi dvakrat ali trikrat letno. Za Ameriko je dolga čakalna vrsta in veliko zanimanja tudi pri njih v podjetju. 🙂
Ali se kdaj v prostem času tudi sam kdaj zapelješ po kakšnem trejlu?
Seveda, to mi je še vedno v užitek in veselje. Samo gor ne pridem več tako hitro. Za dol pa kar nekako gre. Verjetno bolj na izkušnje kot na kaj drugega.
Kaj pa izven sezone? Imaš tudi takrat veliko dela?
Zadnji dve leti je situacija boljša, prej ko sem opravljal še redno službo, je bila situacija pozimi “normalna”, med sezono pa “nenormalna”. Letos sem prvič tudi med zimsko sezono opravil nekaj eventov in zgleda, da bo treba vedno manjkrat prestopiti prag kuhinje 🙂
mtb.si: Koliko odstotkov od tistega, kolikor bi si želel biti na kolesu, ti pa uspe ob prvi službi, drugi službi in družini?
Aleš: Ene 20 %. Vedno upam da se bo odstotek dvignil, pa nekako stagnira. Haha, mogoče bo letos bolje.
Na prvi pogled se zdi, da si združil dve popolnoma razlilčni karieri – kuhanje in časomerilstvo! Kaj pa na drugi pogled oziroma skozi tvoje oči?
Res sta popolnoma različni. Prva je bil poklic, druga je nastala iz hobija. Problem teh dveh dejavnosti je, da se obe odvijata preko vikendov. Kakih 5-6 let sem kombiniral sezone brez prostih vikendov … Če nisem bil v kuhinji, sem bil pa ne tekmi … V ponedeljek sem bil spet v kuhinji. Pred dvema sezonama sem se odločil da se počasi oddaljim od prve kariere. Zdaj včasih še vskočim na Soriško planino, kjer sem nazadnje redno delal. Gostinstvo je ekipni šport in na Soriški imamo res dobro ekipo, zato mi je v veselje it pomagat.
Kaj je zdaj, Cerkno, se bo še kaj dogajalo pri vas? Enduro, DH … karkoli? Spomini so lepi.
Uf, ne vem, trenutno ni nekega hudega zagona. Mogoče čakamo, da se zbudijo mlajše generacije. Nam starcem zmanjkuje časa in zagona za organizacijo. Pripomoglo ni niti zaprtje bike parka, saj je veliko naših članov (ŠD Pedal) izgubilo voljo z organizacijo in urejanjem parka. Zdaj vsi samo še furamo.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Aleš: Nekje visoko v Dolomitih ali Francoskih Alpah, z družino in prijatelji. Lahko je tura ali pa bike park. Nima veze, sam da je fajn.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Nekje na istih lokacijah pozimi na turnih smučeh
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Se bolj posvetil prvi karieri.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Gary Fisher Cake 2. Prvi, ki sem ga kupil sam in z njim sem odkrival stezice po naših hribih. Dober kolega je bil 🙂 Pa za tiste čase je bil hud all mountain bicikl.
Tvoje prvo kolo?
Rumen kekec. Kasneje sva ga z bratrancem tako zlorabila, da je revež počil po sredini.
S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …
S katerim od EWS riderjev. Ko jim natikam čipe na zapestja, bi šel kar zraven. Vendar je ta klasa predobra za moj nivo in bi verjetno bolj opazoval z odprtimi usti in se čudil.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ni važno, kaj delaš, važno je, da si v tem dober.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …
Ni jih prav veliko, očitno sem bolj ziheraš haha. Na prvem Black hole enduru (nisem delal) sem z desnim pedalom zapel ob majhen štor, ki je štrlel iz traila. Poletel sem kot iz katapulta v smreko. Naredil sem nek refleksen gib in se vanjo zaletel s strani. Vzelo mi je sapo in kar en čas sem sedel ob trailu, da sem se spravil k sebi. Kasneje sem moral preventivno pod rentgen, k sreči je bilo vse celo.
Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?
Alo Stari – Nea vem kam. Tak bajkerski, ki ti da energijo, da bi spi***l nekam stran.
