6. februarja 2012

Veriga končno zavija tudi do nekoga, ki ni aktiven tekmovalec – do trenerja na delu v tujini. Kar se tiče domače mtb scene, upajmo, da je začasno tako v tujini kot v cestnem kolesarstvu.

Luka Mezgec je vprašanja zastavil soimenjaku Luku Želetu.
Kot tekmovalec v krosu se Luka Ž. ni tako proslavil kot pozneje po diplomi na Fakulteti za šport v trenerskem delu. Po delu panožnega mtb trenerja pri Kolesarski zvezi Slovenije je naslednjo službo, v centru Mednarodne kolesarske zveze UCI in vodenju njihove mednarodne cestne ekipe mlajših članov, kar hitro zamenjal za mesto športnega direktorja v finančno solidno podprti turški cestni ekipi.
V gorskem kolesarstvu je še dejaven kot trener nekaj tekmovalcev s Tanjo Žakelj na čelu in svetovalec gorskokolesarske ekipe Salcano. Bil je tudi med pobudniki letošnje serije v ciklokrosu.

Luka Žele
Vzdevek: Luci
Kraj: Kamnik, Turčija, avtomobil …
Starost: 35 let
Klub: Salcano – Manisaspor Cycling Team (UCI Continental Team)

Delaš kot trener oz. športni direktor v cestem klubu, nekoč pa si delal kot trener v mtb klubu. Kakšna je razlika v delu (organizacija, način in obseg dela, finance …)?
Razlika je v odgovornosti, velikosti kolektiva, denarju, naravi dela in še čem. Delam v klubu, kjer sem zadolžen za mnogo stvari. Včasih je dan kar prekratek. Dela je resnično ogromno, vendar mi projekt predstavlja izziv, saj stoji na zdravih temeljih. Na srečo sem imel proste roke pri izbiri kolesarjev in smo postali dober kolektiv. Letno se nabere ogromno število različnih hotelskih sob (okrog 80) in odstotnosti od doma (minimalno 200 dni). Pred leti je bilo vse bolj sproščeno in več je temeljilo na volonterskem delu. V obeh primerih (gorsko in cestno kolesarstvo) je najpomembneje, da si zraven tudi z dušo. Ta posel moraš imeti predvsem rad.

V čem je, po tvojem mnenju, problem, da se gorsko kolesarstvo v Sloveniji nikakor ne razvije na višji nivo, predvsem kar se tiče moške konkurence in kakovosti klubov?
O tem smo v preteklosti že ogromno razglabljali. V Sloveniji imamo nekaj ljudi, tako trenerjev, kot tekmovalcev, ki so na visokem nivoju. Tudi v mednarodnem merilu. Po mojem mnenju vsekakor manjka splošnega zaupanja, trdega dela in predanosti. Govoriti je enostavno. Predvsem predanost in trdo delo prinašata uspehe, s katerimi je možno narediti dobro osnovo. To je vložek, katerega niso pripravljeni investirati kar vsi po vrsti. Kolesarski šport ni le zabava. Nekaj resnično lepih zgodb se piše tudi s pomočjo klubov v Sloveniji. Pri moški konkurenci manjka paradni konj, čeprav ni nič nemogoče. Ravno v letih, ko je vztrajanje najpomembnejše, gorsko kolesarstvo izgublja tekmovalce. Rezultatska žetev pride v tem športu navadno malce kasneje. V obdobju, ko je denar in samostojnost najpomembnejša, tu pa podpore zmanjkuje.

Želje za prihodnost (Turčija, profesionalni klubi v tujini, domača scena, morda nazaj v mtb kroge …)?
Vse je mogoče in nikoli ne reči nikoli. Rad delam pri projektih, ki so zdravi in stojijo na trdnih temeljih … Vsekakor pa se deloma še vedno gibljem v mtb krogih, čeprav morda ne na prvih bojnih linijah.

Si mogoče seštel, koliko dni na leto si bil lansko leto od doma?
Ups, tole sem pa odgovoril že zgoraj. V letošnjem januarju sem bil doma točno 7 dni, osemkrat letel z letalom in naredil 3900 km z avtom.

Kaj najbolj/najmanj pogrešaš iz časov, ko si delal kot mtb trener v klubu in reprezentanci?
Vedno se z veseljem spominjam dogodivščin, prigod, joka ob slabih rezultatih in neizmernega veselja ob uspehih. Navsezadnje sem tu začel in sem hvaležen ljudem, ki so mi to omogočili. Če je le mogoče, skušam ohranjati redne stike s tekmovalci.

Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Resnično nisem izbirčen. Le da je toplo vreme, dobra druščina in predvsem brez telefona. Taki dnevi so vse redkejši.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Vsekakor doma v dobri družbi. Če dan vsebuje malo brezskrbnega lenarjenja, še toliko boljše. Tudi smučanja se ne branim.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega (bmx …) kolesa?
Doštudiral ekonomijo …

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu?
Ga ni. Upam pa, da bom s pomočjo novega opremljevalca več dni presedel na gorskem kolesu. Balzam za dušo in telo. To je tudi ena od novoletnih zaobljub.

Tvoje prvo kolo?
Leseni poganjalček verjetno ne šteje? Spominjam se belega malega italijanskega kolesa, na katerem so bila pritrjena še pomožna kolesca. Kasneje sem šel skozi faze Rogovih Kekcev, bmx-a, tudi gorskega kolesa, ki sem ga kmalu zlomil. Večkrat.

Tvoj vzornik?
Ga nimam.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Vsaka mladenka, mladenič, ki ima železno voljo je dober kandidat/ka. Se jih kar nekaj smuka po naših cestah in gozdovih.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Izogibaj se pametnih muh enodnevnic.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Svojih se nerad spominjam, se pa zelo živo spominjam dogodka, ko sva s pokojnim Jurijem Robičem dirkala drug ob drugem na mtb dirki. V zavoj je prišel prehitro in odneslo ga je preko električnega pastirja direktno na ogromen kravjek. Rezultat padca je bil ta, da sem poslušal sočne kletvice vse do cilja. Da ne bo pomote, bilo je zelo zabavno …

Avtor uvodne fotografije je Grega Stopar.

Sledite nam