11. februarja 2013

Trikratni državni prvak v krosu in eden tistih gorskih kolesarjev, ki so zadnja leta krojili vrh v olimpijskem krosu pri nas, se seli na tanke gume. Ne še med profije.

Matej Lovše je na slovenskem gorskokolesarskem parketu igral skoraj desetletje in pol. Trikrat je postal članski državni prvak v krosu, enkrat v maratonu in enkrat v vzponu. Že pred sezono, dvema, je imel nekaj izletov tudi na cestno kolesarsko prizorišče. Letos bo dopolnil 30 let in kot vse kaže, zapušča blatne kolesnice in se predaja cestnemu kolesarstvu.

UL: Matej, če so naše informacije pravilne, zapuščaš Uni Team in se seliš v eno izmed rekreativnih cestnih kolesarskih ekip. Kako to?
ML: Tako je, sedaj je čas, da lahko tudi uradno potrdim, da bom v letošnji sezoni zamenjal ekipo. Sem že v zaključni fazi pogovorov, tako da bo kmalu jasno, katera ekipa je to. Lahko samo namignem, da bo v njej kar nekaj znanih imen cestnega kolesarstva!
Odločitev je prišla povsem nepričakovano, konec lanskega leta. Prijatelj mi je omenil, da se zbira nova ekipa, seveda sem bil takoj pripravljen poslušati! Največji razlog pa je v tem, da po 13 letih v gorskem kolesarstvu nisem več videl napredka, tudi motivacija je posledično splahnela, razmišljal sem tudi o zaključku kariere.

Za seboj imaš zelo pestro gorskokolesarsko kariero. Osvojil si skoraj vse, kar je na slovenski sceni možno. Kako to, da nisi bil bolj mednarodno aktiven?
Ko gledam nazaj, sem s svojo kariero lahko zadovoljen, marsikdo bi mi verjetno zavidal rezultate, sam pa na to gledam drugače. Vedno stremiš k višjim ciljem, želel bi si zagotovo več, s sedanjim znanjem bi sigurno lahko tudi v preteklosti dosegel več. Da nisem bil dovolj aktiven na mednarodnem področju, je krivih več dejavnikov, na začetku tudi ni bilo pravih možnosti, kasneje pri Energiji smo bili že veliko bolj aktivni tudi zunaj Slovenije, vendar ni bilo pravih rezultatov. Ko sem prišel v sedanji klub, so se začeli kazati sadovi večletnega vlaganja. Leta 2009 sem štartal v sezono z namenom, da dirkam čim več v tujini, pa mi je že na drugi dirki v Turčiji načrte prekrižala poškodba. Potem pa tudi finančne podpore ni bilo prave in posledično tudi motivacije ni bilo več. Za dirke svetovnega pokala pa je potrebno imet dosti več, kot samo super fizično pripravljenost, to je drug svet!

Glede na to, da ste v  UNI Teamu sodelovali tudi z ekipo FBI bratov Fumić, kako to, da ni prišlo do tesnejšega sodelovanja, oziroma tvojega preboja vsaj na nemška tekmovališča?
Sodelovali smo štiri sezone, od leta 2008 pa do 2011. Na začetku je bila mišljena bolj kot pomoč z opremo. Dogovorjeno je bilo tudi, da bi vozili nekatere tekme Bundeslige, vendar je ravno v tistem času prišlo do razpada ekipe FBI, Lado je končal kariero, Manuel pa odšel k ekipi Cannondale. Na koncu pa se je kar nekako pozabilo na vse skupaj.

V lanskem letu ste se Unijevci povezali tudi s Cultom in ZipVitom. Sodelovanje je trajalo le eno sezono. V katerem grmu tiči zajec?
S Cultom smo zaključili uspešno sezono, sedaj pa nadaljujemo sodelovanje pri razvoju njihovih koles. Zaradi prehoda na 29-palčna kolesa smo se skupaj odločili, da v tej sezoni tovrstna kolesa testiramo, tekmujemo pa vsak na svojem kolesu, saj so nekateri tekmovalci že v lanski sezoni imeli svoja 29-palčna kolesa. Ker bo kar nekaj tekmovalcev vozilo maratonske preizkušnje, je tukaj vprašanje, ali iti na polnovzmeteno različico ali ostati na kolesu s samo prednjim vzmetenjem. Za test nam bodo pripravili tudi kolo najnovejšega formata 650b (27,5”). Po končani testni sezoni pa bomo videli kako naprej. Z Zipvitom  je sodelovanje podaljšano, tako da je za športno prehrano poskrbljeno še naprej. S testnega vidika še nekako ostajam med gorskimi kolesarji.

Kako gledaš kot tekmovalec na slovensko gorskokolesarsko sceno, vsaj tisto, ki ti je najbližje – kros?
Pri nas na žalost ni prave konkurence pri članih, nekaj se nas trudi, vendar še zdaleč ne dovolj. Na srečo je kar nekaj mlajših, motiviranih tekmovalcev, tudi kakšen zelo obetaven. Največja selekcija se naredi pri prehodu k mlajšim članom, od tu naprej pa enostavno nimamo pravega orožja za prehod na svetovno sceno. Tu bo potrebno še ogromno dela. Mislim pa, da klubi že kar dosti delajo na tem!. Predvsem Calcit in Energija se resnično trudita na tem področju.
Pri puncah pa je popolnoma drugače, Blaža in Tanja sta v svetovnem vrhu, tudi Nina je bila pred poškodbo.  

Nekaj izkušenj na amaterskih cestnih dirkah/maratonih že imaš. Misliš, da se boš znašel na ta tankih gumah?
V sezoni 2011 sem kar nekaj dirk odpeljal tudi med elito, predvsem na začetku sezone. To je bila Istra ter avstrijski pokal Tchibo. Pa tudi državno prvenstvo 2011 ter 2012. Mislim, da kakšnih večjih težav nebi smel imeti, saj sem v tem času tudi na treningih veliko časa preživel na cesti, tako da se že veselim novih tekem in pa tudi novih vlog!

Tudi cestno državno prvenstvo si že odpeljal, če se ne motim se je neslavno končalo z nekim dolgim pobegom?
Kot sem že omenil, sem državno prvenstvo odpeljal dvakrat in obakrat bil kar nekaj časa v begu.
Lansko DP sem vzel bolj kot dober trening, rezultat ni bil pomemben, v begu sem bil 85 kilometrov, in ko so me ujeli, sem samo še odvil. Dan pred tekmo smo imeli močno dirko v krosu v Kamniku, kjer sem porabil ogromno moči.
Leta 2011 pa sem na prvenstvo prišel resnično dobro pripravljen, po rezultatih na testiranjih celo najbolje v karieri, vendar brez pomembnih izkušenj z dirk na cesti, tudi taktika ni bila ravno moja vrlina, v kar nekaj begih sem bil, vendar neuspešnih! Na koncu celo tri kroge solo, pa so me ujeli 500m pred ciljem, na srečo se je kasneje prvenstvo v krosu lepše končalo.

Kaj pričakuješ od letošnje ”specialkarske” sezone. Boš šel po poti bivših gorskih kolesarjev Borje Jeliča in Andreja Helešiča, ki sta zelo aktivna na amaterski cestno kolesarski ravni, ter se podal loviti točke na dirkah UDACE ali nemara ciljaš na amatersko svetovno prvenstvo? Ali pa zmaga na Franji?
Najprej da se bomo z ekipo lepo ujeli, se imeli ”fajn”, rezultati potem pridejo skoraj sami. Prvi vtisi so odlični, v ekipi, s katero se dogovarjam so sami super fantje in skoraj vsi z izkušnjami tudi v močnejši konkurenci. Verjamem, da se bom od njih marsikaj naučil, želim si pa tudi pokazati, da sem lahko odličen pomočnik, kadar me bo ekipa potrebovala. Kar se tiče Franje, sem bil lani četrti, čeprav z glavo nisem bil toliko pri rezultatu. Letos pa se bom bolj potrudil, tudi kot pomočnik, če bo potrebno.

Si želiš, da bi šel še korak naprej in poizkusil srečo med profesionalnimi kolesarji. Tako kot sta to naredila Luka Mezgec in Robert Vrečer. Bi moral to narediti že nekaj sezon nazaj ali si sedaj že rahlo v letih za kakšno borbo med profiji?
Želje so vedno bile in verjetno tudi še nekaj časa bodo, čeprav se zavedam, da je za takšno kariero na žalost prepozno. Luka in Robert sta veljala za ena izmed največjih talentov, tako da je bilo takšno potezo tudi za pričakovati. Sam bi se moral za takšno pot odločiti že kar nekaj let nazaj, sedaj je prepozno, še posebej, ker kot vidimo pri nas niti ni več kluba, za katerega bi lahko vozil.

Na kakšnem kolesu oziroma na kateri znamki kolesa te bomo srečevali?
Videli me boste lahko na Specializedovem Tarmacu SL4 z elektronsko Ultegro.

Se pravi bo dolska runda še bolj zanimiva, saj smo te bili do predlanske sezone vajeni, da si jo vozil kar z gorskim kolesom?
Hehe, dolska runda je z gorskim kolesom vedno svojevrsten podvig, če imaš slab dan se kaj hitro zgodi, da nimaš prav veliko treninga hitrosti. S cestnim kolesom lahko vsaj malo kontroliraš napor, pa tudi še kak dodaten trening lahko zaradi tega narediš čez teden.  

Na gorskem kolesu si se preizkusil tudi na maratonih ter lani na etapni dirki v Avstriji. Te tak koncept tekmovanj ne privlači več? Recimo, da bi šel po poti Petra Vesela in si morda za cilj izbral kakšen Cape Epic?
Ravno ta koncept tekmovanj mi je z leti postal bolj všeč. Izgleda, da starejši kot si, bolj ti postanejo všeč daljše tekme.
Lanski Alpentour mi je bil zelo všeč, vsekakor bi ga rad še doživel. Tudi Cape Epic so moje sanje, vendar trenutno je to tekmovanje stroškovno prevelik zalogaj, da bi se ga lotil. Vsekakor pa sem z mislimi vse več časa pri takem načinu dirkanja. Mogoče za začetek Transalp, ki nam je bližje, tudi pogovori so že tekli v to smer, vendar o tem več, ko bo kaj bolj konkretnega.

Lahko te kar označim za bivšega gorskega kolesarja, a vseeno bi te vprašal sledeče: Kakšno prihodnost ima po tvoje olimpijski kros pri nas, oziroma ali novi formati dirk kot sta kratki kros in eliminator lahko privabijo več tekmovalcev in posledično tudi navijačev?
Lani smo v Domžalah prvič pri nas vozili dirko  v kratkem krosu, moram reči, da sem zelo užival v takem načinu dirkanja. Zagotovo je tudi veliko bolj privlačna za gledalce, saj se vse dogaja hitreje in na manjšem mestu. Eliminator pa se je že pokazal, da je prava disciplina, ki privabi veliko navijačev, še posebej ker se vse lahko dogaja tudi povsem v centru večjih mest. Pa tudi način na izpadanje je zelo zanimiv. Mogoče ga celo vidimo v Riu 2016, kar kaže na to, da si UCI od te discipline obeta veliko. Za nas je zelo interesanten, ker imamo tudi kar nekaj zelo dobrih tekmovalcev, še posebej, Miha Halzerja, ki je res pravi stroj za takšen način dirkanja.

Matej, obilo sreče na cesti. V upanju na kakšno tvojo dirko tudi na gorskem kolesu.
Hvala lepa! Na gorskem kolesu pa me boste gotovo še srečali ☺

www.matejlovse.com

Na uvodni fotografiji Matej (levo v dresu Uni team/Cult/ZipVit) na lanskem maratonu Franja. Foto Leon Andrejaš.

Sledite nam