Na vrhu je bil en kosmat Čeh, en betonski stolpič, en kovinski križ in eno rdeče zavetišče, ki je spominjalo na Aljažev stolp, le da je bilo to oglato. Bil sem na Sinjalu.
Že res, da se slovenskih 46,6 kilometrov obale (merjeno po ugodnejši varianti) le težko kosa s hrvaškimi 4.085 kilometri (toliko nanesejo celina in otoki). Po drugi strani pa je naš 2.864 metrov visoki Triglav krepko višji od 1.831 metrov visokega Sinjala, najvišjega vrha Hrvaške. Številke pa lahko obrnemo tudi drugače. Na Triglav se največkrat poženemo s kakih 1.000 metrov nad morjem, na Sinjal pa le z 200 in po relativni višini sta si obe gori že bližje.
Gremo
Tu pa se podobnosti končata. Na Triglav s kolesom ne smeš. Sneg, ki so ga na njegovih pobočjih to zimo z gumami zapacali nemarneži, je že zdavnaj skopnel in sledovi njihovega nemarnega početja so izginili.
Na Sinjal pa lahko greš tudi s kolesom. Tako mi je namignil prijatelj Bojan, gorskokolesarski vodnik z Reke, ki mi je za rojstni dan poslal enkratno darilo – trek čez najvišji vrh Hrvaške. “Saj veš, Dinarsko gorovje je že staro in obrušeno … bo že šlo …”, je še rekel. Pomislil sem na naše bosanske ture, kjer prav tako kolesarimo nad 2.000 metri. A Dalmatinska zagora ni bosanska Vranica.
Ko iščeš nove poti
Z Velebita sem jo zadnji podaljšani vikend mahnil v Knin. Ta je bil nekdaj prestolnica hrvaških kraljev, potem so ga zasedli Turki, pa prevzeli Benečani, za njimi Francozi in še Habsburžani. V Jugoslaviji je bil Knin pomembno železniško križišče, pred točno tridesetimi leti pa se je tam vžgala ena od isker, ki so pokopale bivšo skupno državo.
Takoj za mestom, pod fantastičnim slapom Krčić, izvira ena najlepših hrvaških rek Krka, nad njo, na robu Suvog polja reka Cetina, malo severneje pa še Zrmanja. Knin je odmaknjen od glavnih turističnih poti, zato mnogi spregledajo te bisere. Morda je tako celo prav, saj jih zato še ni onesnažil množični turizem. Žal pa tudi domačini ne vedo dobro, kaj bi s svojimi naravnimi lepotami počeli.
Dvakrat V
Četrtkovo raziskovanje Velebita je dodobra načelo moje vodne zaloge in v petek se mi je dehidracija še pošteno poznala. Špekuliral sem, da bo sobota boljši dan za Sinjal, zato sem šel ta dan do izvira Cetine. Vzpenjal sem se po beli cesti ob potoku Krčić. Ta je tako čist, da sem se samo sklonil k vodi, jo zajel in pil. Ledena voda na štiridesetih stopinjah je bila zasluženo razkošje.
Klanec …
V soboto sem pričakoval družbo planincev. “Za moralo bodo dobri,” sem pomislil, ko sem že takoj na začetku prehitel skupino Zagrebčanov. Pohodniki, ki ne goljufajo, običajno za vzpon potrebujejo dva dneva. V resnici pa sem dolge kilometre lepe makadamske ceste požiral kar sam.
Po dvajsetih kilometrih klanca sem do planinskega doma na 1.035 metrih prišel skupaj z oskrbnikom. On se je tja gor pripeljal z razmajano lado nivo. “Dobro kaže,” sem pomislil, ko se je tudi naprej nadaljevala lepa gozdna pot. Naenkrat so se mi prikazala nebesa: čez zelene travnike se je vzpenjala vijugasta pot, zadaj pa se je pokazal vrh. A pot do raja je imela lepotno napako. Postavila se je močno pokonci in zavila stran od vrat Svetega Petra. Vrh je bil na desni, pot pa je šla levo.
Zagnal sem se na klanec in pri smerokazu prvič sestopil s kolesa. Pot je šla levo, steza na vrh pa desno. Pogledal sem na Garmina. Povedal mi je, da je do vrha še točno 400 višinskih metrov. 400 višincev je pol Lubnika, samo tega prekolesarim. Pogledal sem pod noge. Specovi čevlji so po letu in pol (zlo)rabe že močno zdelani, a tole bodo še zdržali.
Pa še škoda jih ni in v Vitalu imam že naročene nove. 30 stopinj ni bilo prevročih, saj je ves čas rahlno pihalo. Po sto metrih rinjenja se je kolo preselilo na rame in do vrha mu ni bilo več hudega.
Lepota narave in trma te peljeta proti cilju
Jaz pa sem si, ko je bilo najhuje, zapel komad PsihomodoPopa “Sve će biti u redu”. S tem sem si pregnal črne misli o tem, kakšen sestop me čaka na drugi strani. Pomislil sem celo, da bi pustil kolo med skalami, šel do vrha in se vrnil po isti poti. A prečenje je le prečenje in imel sem še dovolj časa in volje, da se spopadem z neznanimi težavami.
Za motivacijo sem si v glavi narisal lep trail z vrha do dna. Tik pod vrhom sem srečal dva Hrvata, ki sta rekla, da česa takega še nista doživela. Enkrat sem skoraj izgubil ravnotežje in padel nazaj. Enkrat sem komaj spravil kolo skozi borovo grmovje. In enkrat se je gora položila in spet sem lahko zavrtel pedale. Le zadnjih par metrov do vrha sem spet šel peš.
Ko dosežeš vrh in greš težko nazaj
Na vrhu je bil en kosmat Čeh, en betonski stolpič, en kovinski križ in eno rdeče zavetišče, ki je spominjalo na Aljažev stolp, le da je bilo to oglato. Pomahal sem Živi, ki je veslala nekje nižje na Jadranu in na drugo stran Ozrenu v Bosno. Čeh, ki je prišel gor iz Glavaša, kamor se bom jaz spustil, je rekel, da je to kul, ampak dol se itak ne bom mogel peljati. Pa sem se!
Začetek spusta je bil sanjski, prav tak, kot sem si ga prej narisal v glavi. A na prvih resnih skalah so se sanje razbile. Jaz na srečo ne. Plezalci poznajo pakleniški sestop z Anića kuka. Nagnjena plošča, na gosto prerezana z ostrimi škrapljami. Čez vsako sem prestavil kolo, se oprl nanj in prestopil stopnico nižje proti gozdu. Tam se je začela steza s toliko skalami, da je bila še vedno nevozna.
Ob in na, samo ne pod kolesom
Prvih 400 metrov spusta je tako minilo bolj ob kolesu, kot na kolesu. Potem se je razmerje obrnilo v korist kolesa. Spust je bil še vedno zahteven, a tak, kot ga imam rad.
1000 metrov nad morjem sem naletel na močan izvir vode. Na njem se je pravkar odžejal Avstrijec, potem pa sem pod curek mrzle vode nastavil moji plastenki. Že po nekaj stavkih me je možakar vprašal, če sem Slovenec. Začudil sem se, pa je rekel, da zagotovo nisem Hrvat, Slovenci pa so po njegovem edini, ki so sposobni takih dejanj.
No, tu se je motil. Poznam vsaj tri Hrvate, ki so bili s kolesom na Sinjalu. Za trdnjavo Dinarić me je čakalo še prečenje Suvog polja in spust po prelepi Napoleonovi cesti.
Na koncu je bila, vsaj za začetek, kristalna Krka spet boljša od piva. Bi šel jutri spet čez Sinjal? Seveda, a z eno spremembo. Namesto SPD bi vzel ploske pedale in primerne čevlje.
*vrh Dinara ali Sinjal je navišja kopenska točka na Hrvaškem.
