Matej Hartman, Elba
Ride Loose Riders Wheelbase Oglaševanje na mtb.si Freestyle Giant
23. decembra 2022

S Francozi sem se podil po Elbi. Bilo je fajn, zabavno in kulinarično poučno. In kaj imajo pri vsem tem legendarni The Beatles? Preberi do konca.

Devet jih je. Niso prav mladi, od 54 do 74 let imajo. Živijo v okolici Lyona. Radi kolesarijo, a niso obsedeni s kolesarjenjem. Navzkrižem se večkrat dobijo, enkrat na leto pa Fred zbere vso skupino in s terenskimi kolesi si privoščijo teden užitka. Kolesarili so okrog Annapurn. Bili so v Maroku. Furali so Finale Ligure in Verdon. Dvakrat so bili na jadranski obali. Lani sem jih vodil po Gorenjski in Posočju. Letos smo se z mojimi Francozi dobili na Elbi.

Zopet s francoskimi “voljaši”

Spominjajo me na naše Voljaše. Vse zmorejo. Nič jim ni (pre)težko. Kjer ne gre s kolesom, gredo pač peš gor ali dol. Še lani so bili vsi na akustičnih kolesih, letos pa se je Myriam po nasvetu zdravnika presedla na električno kolo. Električno pomoč si je za štiriinsedemdeseti rojstni dan privoščil tudi Alain. Ostali gonijo, uživajo in trpijo na klasiki.

Lanskemu slovesu je sledilo njihovo logično vprašanje: ”Kam pa naslednje leto?” Predlagal sem jim Elbo. Dovolj dobro jo poznam in vedel sem, da jih bo navdušila. Francozi so se povezali z lokalci, in ko smo poleti skupaj kolesarili v Alpe d’Huezu, so me povabili, da grem z njimi. A očitno se jim je nekje zataknilo in dva tedna pred odhodom mi je Fred poslal drugačno vabilo: ”Bi nas ti vodil po Elbi?” Naslednji dan sem mu odgovoril.

Sladko trpljenje kolesarskega vodnika

V nedeljo zvečer sva z Živo pripeljala skupino s Krka, cunje so šle naravnost v pralni stroj, v ponedeljek zjutraj pa sem v kombiju potegnil prusik in nanj obesil oprano perilo. 600 kilometrov poti čez Italijo je bilo dovolj, da se je posušilo. V Piombinu sem bil pol ure pred Francozi in jim pomahal s trajekta. Oni so se vkrcali na naslednjega in objeli smo se šele tri ure kasneje pri naši gostiteljici Lauri na ranču nad mestecem Rio Marina.

Gremo na prvo turo oziroma na prvi krog

Torek je bil sila pester. Uvodno turo mi je predlagala Živa, a ker jo je prevozila samo ona (in tokrat ni bila z nami), sem ob pol petih zjutraj prižgal luč na kolesu in zavrtel pedale v neznano. Fred, s katerim sva si delila sobo, je takrat šel samo do stranišča. Rad kolesarim z lučko, kadar ni mraz. V temi sem sledil črti na Garminu in le približno vedel, kje sem. Bolj pomembno je bilo, da sem videl in vedel, kaj imam pod kolesi. Del prvega spusta bomo šli peš, ostalo bo šlo “sans problème”. Nazaj sem bil pred zajtrkom.

Drugi krog je bil drugačen

Počasnejši, bolj zabaven, bolj barvit, z lepšimi pogledi in več preizkušnjami. Z vrha smo imeli fantastičen razgled na Portoferaio. Potem so se začele težave. Fabrice je nerodno zapeljal med dve skali in zlomil karbonski obročnik. Kaj dosti mu nismo mogli pomagati. Na srečo se je od tam videlo naše izhodišče in v slabi uri je pripešačil domov. Mi pa smo se spustili do naslednje poškodbe. Christian je zoprno padel in si grdo prebil nogo. Ustavil sem mu krvavitev, očistil rano in mu čez nalepil velik obliž. Ta je dobro prijel in Christian je ostal z nami do konca.

Tretja težava je bila tehnična. Francois je presekal gumo. Zračnica je firbčno pogledala ven skozi zarezo, duše pa ni spustila. V nahrbtniku sem imel rezervno plastenko vode. Vodo smo pretočili v bidone, plastenko pa sem razrezal na manjše zaplate. Eno sem dal v gumo pod zarezo, drugo zunaj čez zarezo, jo fiksiral z dvema vezicama in tretji pacient je bil oskrbljen. Očlitno smo s tem opravili sprejemni izpit in na naslednjih turah nismo imeli nobenih podobnih težav. Pravzaprav nas je čakala še prva.

Po sezoni tudi na Elbi v servisu težko dobiš rezervne dele

Popoldne smo reševali Fabricovo kolo. Kolesarska sezona se je na Elbi že končala. Največji servis in rent v Capoliveriju je bil zaprt. Trgovina v Portoferaiu je imela nekaj obročnikov, a niso bili ustrezni, le Francois je dobili novo gumo. V Porto Azzuru bi si lahko sposodili kolo, a so imeli le neresne hardtaile. Ko smo že obupali, smo povsem slučajno našli avtomehanično delavnico, v kateri so v najem ponujali tudi enega električnega Gianta. Polnovzmetenec je bil rahlo zanemarjen, vseeno pa solidna delovna žival. V kolesarsko ekipo smo tako nepričakovano dobili še tretjega električarja. Uvodne nevšečnosti so bolj prestrašile mene kot Francoze.

Najprej s kombijem, nato na pedale

Drugi dan smo se s kombijema prestavili v simpatično Innamorato. Težave prvega dneva so bile pozabljene in v poletnem vremenu smo konec oktobra uživali na razgibanih trejlih svetovnega prvenstva. Čeprav del maratonske trase nad rudnikom Vallone ni imel impresivnih številk, jih je tura pošteno utrudila, saj niso vajeni takšne dinamike kolesarjenja. Pred večerjo so si vsi privoščili kratek spanec, jaz pa sem se takrat posvetil njihovim kolesom. Nežno bi rekel, da niso bila v takem stanju, kot so običajno naša. Kolo je za njih orodje in ne ljubljenček.

Francozi in kulinarika

Prijatelj Klemen je nekoč izjavil, da smo ”kulinarično mrtvi”. Hrana je za (mnoge od) nas le potrebno gorivo za aktinosti. Vedel sem, da bo s Francozi drugače, a česa takega nisem pričakoval. Fred se je vsako jutro posvetoval z našo gostiteljico Lauro in skupaj sta izbirala najboljše restavracije na otoku. Elba je majhna, v pol ure si z avtom čez pol otoka, zato smo imeli vsak večer večerjo v drugem kraju. Težko bi katero izpostavil, a če že moram, me je najbolj navdušila restavracija v ”zapuščenem industrijskem hangarju” Mollo G v Portferraiu. V tednu s Francozi sem kulinarično vstal od mrtvih.

Motivator Fred, dobri duh Alain, vztrajna Myriam in ostali

Fred in Richard sta bila najhitrejša in tehnično najbolj podkovana kolesarja skupine. Fred je hkrati tudi vodja in motivator skupine. Lani sem se nekajkrat obrnil k njemu in ga tiho vprašal: ”Bodo zmogli?” Njegov odgovor je bi vedno enak: ”Ti kar daj, bodo že.” In so res. Letos ga nisem več spraševal. Najstarejši Alain je dobri duh skupine. Ker si je letos pomagal z elektiko, je hkrati skrbel tudi za vse ostale v skupini.

Največji preskok je naredila Myriam. Zaradi električne pomoči se je precej izboljšala njena tehnika vožnje. Energijo, ki jo prihrani med kolesarjenjem, zdaj usmeri v obvaldovanje kolesa. In če ji nekaj ne uspe, ne gre peš naprej, ampak se vrne nazaj in poskusi še enkrat. Dokler med spustom kriči, je vse v redu. Drugačna je Gilian. Čeprav je starejša od Myriam, noče slišati za električno kolo. In čeprav je najpočasnejša v skupini, je to ne moti, ostalih pa tudi ne. Med spustom je prav užitek voziti za njo. Pelje počasi, a vedno najde tisto najlepšo in najlažjo linijo. Ko je zmanjka, sestopi s kolesa in nadaljuje peš. Po fizičnih in tehničnih sposobnostih so pravzaprav precej heterogena skupina, v resnici pa so neverjetno homogeni in si kolesarjenja brez kateregakoli člana ekipe sploh ne predstavljajo.

Križi in težave z vodniki

Lani je v ekipi manjkal Francois. Imel je poškodovano roko. Poškodba se mu je vlekla še iz prejšnjega leta, ko so kolesarili v Finalu. Za nesrečo krivijo francoskega vodnika, ki je bil z njimi. Vodene ture si je predstavljal kot svoj trening za enduro dirke in jih vodil po prezahtevnih spustih. Dejansko imajo kar nekaj pripomb na svoje prejšnje vodnike. Ob omembi onih iz Nepala se le nasmehnejo in pravijo, da je bila tisto prava avantura. Njihov francoski ”vodnik” po Maroku sploh ni poznal tur.

Finale so že pozabili. V resnici mora vodnik začutiti vodence. Med njimi mora steči kemija kot v partnerskem odnosu, še posebej takrat, ko gre za večdnevna vodenja. Zavedati se mora, da je v njihovi službi, hkrati pa je dobro, da jih vsake toliko pelje ven iz cone udobja. Če pravilno ujame to mejo, je zadovoljstvo vodencev neizmerno.

Ko zmanjka en dan

Teden dni se je hitro odvrtel. Prekolesarili smo vzhodno polovico otoka, pod najvišjo goro Elbe, 1019 m visoko Monte Capanne, nismo šli. Rad bi jim pokazal še nekaj lepega, a nam je zmanjkal en dan. Zadnji dan sem spet začel zgodaj – z lučko. A tokrat nisem bil sam, z menoj sta šla tudi Fred in Richard. V zadnji krog sem dodal nekaj neznanega, pa smo šli skupaj pogledat. Nikoli še nista kolesarila z lučko in črno-bela kombinacija je oba očarala. Še dobor, da smo šli na ogled, saj ena pot z zemljevida v naravi ni (več) obstajala. V temi smo našli obvoz, ki smo ga podnevi s skupino odpeljali.

Kje so zdaj The Beatles?

Zadnjo večerjo smo imeli ”doma” na Ranču pri Lauri. Bilo je bolj domače kot prejšnje večere, a zelo prijetno. Louis Armstrong je pel ”What a Wonderful World”. Poslavljali smo se. Ja, bile so tudi solze. In bilo je tudi vprašanje, kam drugo leto. ”V Toskano,” sem jim odgovoril. A tokrat smo že takoj vedeli, da bomo tam skupaj Večerjo so zaključili Beatlesi. ”Look at all the lonely people …” so peli. Jaz sem to slišal čisto drugače: ”Look at all the lovely people.” Beatlesi so se verjetno zmotili. Pa lepe praznike vsem …

Fotografije Matej Hartman @matej.mahmtb

Preberi še

Mah nas razvaja: e–Bosna

Wheelbase Oglaševanje na mtb.si Ride Loose Riders Freestyle Giant
Sledite nam