Blaž, polovica Blaža, ki ga poznate iz serije obiskov parkov družine GraVity Card, je prejšnji mesec hop cup spakiral in se s kompanjonom Mihom znašel na skali sredi Atlantika.
Dekleva pravi da je otok trendy, Nova Zelandija je malo daleč, za hodit v toplice še nismo … Blaž se je na obisk Madeire pripravljal 10 let, Miha se je odločil v 10 minutah, in sva šla. Kar se je hitro izkazalo kot teden enih najboljših kolesarskih počitnic v življenju.
Madeira ni Portugalska, je portugalska avtonomna cona, ki je oddaljena od Lizbone približno 1000 km. Je tudi tesno povezana s slovensko zgodovino. Na otoku je umrl Karel I. Habsburško-Lotarinški, poznan tudi kot zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj (torej sin Franca Jožefa), ki je abdiciral z avstrijskega prestola leta 1918, vendar se je ogrskega prestola hotel vseeno še malce polastiti, zato je bil pregnan na Madeiro, kjer je potem kmalu umrl.
V svetu je Madeira znana po njihovem vinu in po trenutno svetovno znanem nogometašu, otočanu Cristianu Ronaldu.
Cona je sestavljena iz štirih otokov, glavni (Madeira) je velik približno 57 x 22 km in svoji majhnosti navkljub ima 5 precej različnih terenov in povsod strme hribe, najvišji vrh se dviga 1862 m nad morjem. Kot se je zadnji dan, ko sva si najela avto, pokazalo, smo v petih dneh kolesarjenja videli praktično cel otok.
Ker sva bila potujoča samo dva in oba malce lena za organizacijo, sva se odločila za organizacijsko enostavno varianto: agencijsko. Na otoku se z MTB turizmom ukvarjajo tri agencije, ki se po orientiranosti malce razlikujejo med sabo. V kratkem srfaškem izletu po svetovnem spletu in z Uroševimi namigi sem dobil dovolj informacij in odločitev je padla za agencijo Freeride Madeira.
Njihovi dve vili in hotel, s katerim sodelujejo, so bili že zasedeni, zato so nama po par izmenjanih epismih (Marcos je bil zelo prijeten in hiter v tem elektronskem dopisovanju) organizirali majhen apartma na koncu starega, zelo prijetnega in arhiktekturno zanimivega dela glavnega mesta Funchal (kjer so vsaka vhodna vrata drugače pobarvana). Že prvi večer sva ugotovila, da je lokacija izvrstna. 200 m od morja, slabih 10 minut hoje do centra mesta, kjer je Pingo Doce (trgovina), tržnica z obilo našega in tropskega sadja (vse lokalne pridelave), restavracije, gondola, sobotni ognjemet (ja, vsako soboto)…
Vse, kar je bilo v organizaciji Freeride Madeire, je odlično delovalo. Od prevoza iz Cristiano Ronaldo International Airport do apartmaja in vse vmes do vrnitve na letališče. Fantje so profesionalci in se znajo it MTB posel. Njihovo delo lahko vidite kar pogosto: letošnja postaja svetovne enduro serije EWS, del novega odličnega MTB filma Deathgrip (najmanj povsod tam, kjer se vidi morje, je Madeira), da legendarnega Madeira Dreamin’ z Ratboyem niti ne omenjamo: Video 5ek: Madeira, Bali, Andora, Livigno …
Lahko se pohvaliva, da sva točno tam, kjer se je Ratboy malce pozabaval, vozila tudi midva. Mogoče za trohico počasneje, ampak točno tam! Vozila sva tudi povsod tam, kjer so vozili najboljši svetovni enduraši; edina razlika je bila, da sva midva vozila v suhem. In vozila sva tudi tam, kjer so tiste majcene skakalnice iz rdeče zemlje med praprotjo v Deathgripu, vendar je bila zdaj praprot malce višja in se skakalnic ni več dobro videlo.
{gallery}2017/170710_madeira2{/gallery}
Ja, začetek junija je na Madeiri že nizka MTB sezona, praprot v spodnjih delih otoka in trava v hribih se bujno razrasteta in prikrijeta (tudi skrijeta) pogled na enoslednice. Obisk priporočajo od marca do konca maja in potem spet septembra do novembra. Ker sva bila tam v nizki sezoni, sva tudi plačala malce manj. Računica za eno osebo je bila na koncu taka: povratna letalska karta (LJ – 2 prestopa – Madeira) 285 € (cena iz Benetk je bila enaka, vendar s samo enim prestopom), doplačilo za kolo: 70 € tja, 50 € nazaj; Freeride Madeira paket (vključuje prevoz iz/na letališče, apartma za 8 nočitev, 5 dni vodenega šatlanja): 680 €. Ko sva dodala še vso hrano, pijačo (imajo odlično in poceni lokalno temno pivo, pravi Miha) in ostalo (najem avtomobila za 1 dan …), se nama je izlet poznal na računu za nekaj manj kot 1300 €. Nama se je zdelo vredno vsakega centa.
Zakaj? 8 dni na otoku + 5 kolesarskih dni v odličnih razmerah = sanjske počitnice. Vsak dan so naju pobrali pri apartmaju ob cca. 9:20 in vrgli ven med 17:30 in 18:30 (odvisno na katerem predelu otoku smo vozili). Imela sva kar veliko srečo, saj sva štiri od petih dni bila edina gosta. V kombinaciji z odličnim šoferjem Andreujem in vodičem Johnom (enim izmed treh ustanoviteljev in lastnikov podjetja) se je to izkazalo v približno 2500+ višinskih metrih spusta na dan (enkrat samkrat smo se vzpenjali približno 20 minut) in od 5 do 8 različnih enduro ali pravih downhill trailov. In niti enega samega nisva ponovila!
Pravzaprav se ni ponavljalo nič! Skoraj neverjetno, kako je otok raznolik. Traili so lahko zelo hitri in spolirani (Freeride Madeira ima zaposlenega svojega trail builderja in skrbi za 90 % trailov na otoku!), do tehničnih in skalnatih, s hitrimi bandami ali ovinki, v katere se frontpivotaši hitro zaljubijo, do počasnih in tudi zelo strmih delov. Vendar to ni vse, menja se tudi vegetacija, od “alpskih” travnikov, smrek, evkaliptusov, sekvoj, praproti velikosti kot doma in praproti višje in večje od mene, do subtropskega gozda. Za povrh je vse lahko mokro ali suho, zdrsljivo ali presenetljivo dobro zagrabi.
{gallery}2017/170710_madeira3{/gallery}
In ne samo, da se traili razlikujejo, lahko se vse našteto zamenja v enem samem spustu. Tako nas je John že prvi dan peljal z nadmorske višine približno 1700 m do obale v Funchalu, kar je na Madeiri enako 9 km dolžine in menjavo podlage iz zemlje z večjimi kamni in na začetku nizko, potem visoko travo, v subtropsko mastno rjavo mokro zemljo prepredeno s koreninami in nizkim rastlinjem v megli, v na koncu suho, prašno, kraško-rdečo zemljo med (ožganimi) evkaliptusi. Aaaaaaaaaaaaaa!
Vmes še kakšna idilična prečka ob levadi (vodnem namakalnem kanalu), ki postane malo manj idilična, ko je levada in ozka pot ob njej speljana skozi ne tako kratek tunel – vrhunsko!
In potem tisti razgledi! Ko se voziš po grebenu med praprotjo ali travo in v daljavi vidiš neskončno modrino. Ali voziš po grebenu klifa, izza katerega se dvigujejo meglice, dobrih 300 m nad penečim morjem, ki se neutrudno zaletava v kopno tam nekje sredi Atlantika. Uff! Kot je Miha rekel: Pretty much how MTB paradise should be.
Kljub temu, da traili niso bili vedno prizanesljivi do koles, nisva imela nobenih okvar in sva lahko nekolesarske trenutke preživela kot “normalna” turista – s primestnim avtobusom sva se podala na ogled 580 metrov visokega klifa Cabo Girao (zakaj nisva šla z rentacarjem, na tem mestu ni pomembno), se z gondolo povzpela nad mesto in zadnji dan z najetim avtomobilom še enkrat prevozila otok ter spotoma preverila, če smo med tednom videli vse zanimive in obiska vredne kotičke na otoku. Ugotovila sva, da je nekaj malega dela ostalo še za naslednjič …
Preberi še
Smer Madeira
Sandokan enduro: Gusarska avantura na Madeiri
Freeride na Madeiri v fotografijah
Fotografije miha-in-blaz-photography.com
