Freestyle gradimo skupaj
Ride Loose Riders Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Ciklo Centar
3. septembra 2016

Družinske počitnice v Britanski Kolumbiji so lahko vsaj delno tudi kolesarske, si je rekel Flash Gordan in obiskal nekaj kultnih lokacij.

Družinske počitnice v Britanski Kolumbiji so lahko vsaj delno tudi kolesarske, si je rekel član osnovne ekipe mtb.si Flash Gordan, ki sicer skrbi za naše računalnike, in obiskal nekaj kultnih lokacij.

Imena

10 let sanj. Del potovanja po Kanadi je bil namenjen športu. Tri dni bajkanja in kakšen dan teka po divjini. Ko se ozrem nazaj, ugotovim, da so športen del zgodbe povezovala imena …

Končno. Po nočnem skoku do Beograda, malo daljšem skoku do Pariza in dooolgem v Vancouver smo pristali v Kanadi. Prevzeli rentacar in odrinili proti Vancouver Islandu, ki je bil naša prva destinacija. Petek, ki se povezuje s praznikom. Občutek, kot da se Vancouver seli na Vancouver Island. Bajkerji, kajakaši, kamperji, friki, oldtajmerji …

Med kratkimi spanci in pomikanjem avtomobila me je kar nekajkrat popadel strah, kako se bom znašel na lokalnih trailih. Da ne bo pomote … Bajkam rad, zelo rad, pravzaprav ljubim bajkanje, ampak nek hud hud bajker pa nisem bil nikoli. Od tu skrb …

Maks

Zgodbe ne bom nadaljeval s slavospevi Kanadi in bajkerski sceni. Začel jo bom z mojim sinom Maksom, zadnje čase precej aktivnim članom KD Rajd (kar se fizikalčenja tiče), ki je v dveh dneh po prihodu v Kanado (Comox, Vancouver island – natančneje) in enim “u izi” bajkanjem ugotovil, da bi se tu dalo živeti. Hm. To pravi nekdo, ki bi verjetno pobegnil od doma ali pa umrl, če bi Draveljsko gmajno v Ljubljani zamenjali za Bežigrad.

Da, dalo bi se živeti. Okolje je precej manj stresno kot v Sloveniji. Promet v Sloveniji je v primerjavi s kanadskim konstantno dirkanje oziroma pravi “roadrage”. Ko pa se človek preseli v gozd, na traile, pa se situacija prav nič ne spremeni. Saj ne da bi prevozil množico trailov, bil pa sem v gozdu dovolj dolgo, da sem začutil drugačnost, pravo vzajemno spoštovanje vseh uporabnikov trailov. Umik, dober dan, nasmešek, hitra izmenjava nekaj prijaznih, preprostih besed … Skupno skrb za okolje in posledično tudi za traile pa itak čutiš. Robin, moj sojezdec na Vancouver Islandu, se je dvakrat v polnem šusu med pedaliranjem po ravnem ustavil in pobral nemarno odvrženo embalažo bonbonov, jo vtaknil v žep in pognal za mano. Respekt …

Chainsaw (Stevie Smith) – Nanaimo

Trajekt je brnel in ubijal še tisto malo volje, ki sem jo imel. Pot je bila naporna in se še ni končala. Nekje na polovici preliva med Vancouvrom in Vancouver Islandom sem zagledal obrise Nanaima. Tam bomo pristali in od tam je Stevie Smith, zmagovalec svetovnega pokala v spustu 2013 in tam je ostal … žal. Kakšen pozitivc je bil, ne pomnim ga brez nasmeha! Eh Nanaimo … Žal pa lokalci bore malo vedo o njem, razen bajkerska srenja!

Robin – Comox

Robin je bil moj sojezdec na trailih Vancouver Islanda, okolice Comoxa in Courtnaya. Trailov je množica, saj se področje hitro razvija kot kolesarska destinacija. Izbral je Forbidden Plateau. Za dostop do vrha je potrebno “šatlanje”, ki pa je v Kanadi precej neproblematično, saj je vsaj 40% avtomobilov (po moji oceni), ki se tam vozi, pickupov. Na zadnjo stranico daš bodisi zaščito za zadnjo stranico (tailgate pad) ali pa kar navadno deko, zatakneš kolo in gremo. Gozdne ceste so po širini podobne slovenskim avtocestam.

Za prvo MTB izkušnjo v Kanadi sem si izbral lokalen stroj Norco Range letnik 2015. Luda 650b mašinca z ludo ceno, ki mi je dala mislit. Predvsem kako bi jo kupil in transportiral v Slovenijo. Razmerje EUR-CAD je bilo namreč zelooo ugodno.

Za prvo furo je Robin izbral lokalno dolgo klasiko, najstarejši trail na območju. Kaj kmalu, pri prečkanju lesene brvi, je Robin kiksnil linijo in se “usedel” v potok. V tem trenutku mi je popustila vsa trema. Po moje ne morem izvest nič bolj nerodnega kot je sedenje v četrtmeterski vodi. Med furanjem sem se čudil namočenim granitnim skalam, kamnom in ploščam, ki so perfektno držale. Kaj kmalu sem bil z granitom frend in spusti preko strmih plat, dolgih tudi po 20, 30 metrov, so postali šala. Ena takšnih šal se je končala v drevesu, ki sem ga temeljito “obdelal” s svojim vratom. Drevesa v Kanadi imajo podobno trdoto kot drevesa v Sloveniji.

Druga fura je bila kombinacija več trailov, kar na takšnih območjih ni problem, saj je trailov res mnogo. Še vedno pa sem bil zbegan, kako dobro dobro držijo mokri, vlažni deli trailov. Iz preventive in zaradi obljube ženi, da bom pazil, sem seveda izpustil vse skoke. Sem si pa privoščil obilo “lojter”, lesenih mostov in ostalih lesenih objektov na trailu. Furci sta trajali 20 do 25 minut.

Tretje fure ni bilo. Raje smo se zapeljali do lokalnega smučarskega središča, ki ga lokalci počasi spreminjajo v kolesarsko središče, in si privoščili nekaj krajših fur.

Scena je močna, razmišlja zdravo, podpora lokalcev tudi, trailov kolikor hočeš in še rastejo … Bajkanje na Vancouver Islandu močno priporočam. Place to be!

Hayden – Golden

Teden dni po prvih bajkerskih izkušnjah v Kanadi smo pristali v majhnem mestecu Golden. Kake tri ure vožnje do Calgarija, a še vedno v Britanski Kolumbiji, v bližini Lake Louisa.

Bil sem prepričan, da sem prišel v raj. Adrenalinski raj. Rafting, kajak na divjih vodah (reka Kicking Horse), SUP, wakeboard (jezer in jezerc množica), plezanje, hoja v hribe (ali kot Kanadčani pravijo “scrambling”), quad izleti v Rockise, padalstvo, letenje z zmaji in jadralnimi padali, tek, gorski tek … in to vse v kraju s cca. 4000 prebivalci.

Najprej naj razložim, da je bil glavni bajkerski cilj prevoziti Mount 7 Psychosis trail. S popustom, jasno! Kdor ne pozna legendarne dirke, mu toplo priporočam ogled kakšnega posnetka na YouTubu.

Moj tokratni jezdec je bil ženin nečak Hayden, ki, hm, občasno vozi dres ljubljanskega SnurfCluba, a je to neka druga zgodba. Njegov načrt je bil preprost – rentanje bajka in opreme, dopoldan bajkanje po lokalnem smučišču in popoldan spust z Mount 7 po trailu Psychosis. Naj povem še, da sva bila oba na trnih … zelo na trnih! Hayden je hellraiser na bajku. Pred tremi leti se je pri skoku z bajkom pošteno razbil. Zlomljena rama, nekaj reber, dvakrat zlomljena stegnenica in močno poškodovan kolk. In to je bil njegov prvi resen dan na bajku. Jaz pa sem imel malo treme in seveda bil vznemirjen zaradi uresničevanja sanj – Psychosis trail.

Smučišče nad Goldnom je po obsegu veliko za kaka dva Krvavca, od spodnje postaje do vrha povezano s hitro gondolo, v katero se mirno zbašejo trije jezdeci in trije bajki. Smučišče je prepredeno s traili, 20 do 25 jih je. Vsi traili so dobro označeni in že sama oznaka ti pove vse o težavnosti in kaj lahko na trailu srečaš. Smučišče je dvakrat presekano s cesto, ki ti omogoča kombiniranje posameznih trailov. Raj na veliko kvadratnih kilometrih torej. Podlaga pa … zopet granit, veliko šodra, ki je ostal od urejanja smučišča, korenine, humus in jasno trava. Zelo, zelo podobno kot na Vancouver Islandu, le da so granitne plošče tu veliko daljše. Seveda obstaja tudi nekaj trailov, ki povezujejo spodnjo postajo smučišča v dolino. Bajk, ki sem ga rental, je bil Scott Gambler 650b, letnik 2015.


Po treh urah poganjanja sva s Haydnom odložila bajke in si privoščila pavzo, hrano in jaz še dodatno lizanje ran. Na izteku zgornjega dela enega od trailov, kjer se napetost traila že umiri, sem zadel kamen in treščil preko belance na glavo. Proper “high sider”. In še dodatek – zgrešena mini banda na travniku ob izteku traila pri gondoli, tu je trpela bolj morala, kot telo.

Že vožnja na Mount 7 je divja. Cesta, kot večina gozdnih cest, a gozd je totalno divji in neposeljen. Kljub napovedi lepega vremena so se na nebu začeli nabirati dežni oblaki. Nič neobičajnega, pojasni Hayden, ampak ga je vseeno skrbelo, da se ne ulije. Hayden je redno dirkal Psychosis in trail pozna do obisti, ves čas vožnje je razlagal o tem ali onem detajlu. Največ o vstopu, ki se imenuje Dead dog, 150 metrov dolga strma šodrasta svinjarija. Jasno sva se oba strinjala, da ga spustiva.

Plato na vrhu nudi lep razgled po okolici, ki je res čarobna. Tiho sva se nakramala, se pomenila s šoferjem in odrinila. Kmalu je začelo letet zares.

Podlaga se hitro menjuje: trava, korenine, šoder, skalne plošče, dropi … strmo in res leti. Na nekaj delih sem pošteno praskal z jajci po zadnji gumi. Po slabih desetih minutah se skoraj zaletim v Haydna, ki je stal sredi traila in si z glave snemal čelado. Ne bi ponavljal njegovih besed za uvod v stavek, s katerim mi je pojasnil, da je pozabil na sektor, ki se imenuje “Walkaabike”. 150 metrov vzpona in tiščanja bajka navzgor … Na vrhu tega dela sva ležala kot prasca in komaj dihala. Spodnji del je nato podoben zgornjemu, le da je bolj odprt in prepreden z variantami. Trail se konča v peskokopu, kjer naju je čakal prevoz. Ustavil sem se odložil bajk in … Videti sem bil kot en bebček (slike govorijo o tem, a niso za v javnost), prazen in čez rob solza. Čisto zares. 15 let sem sanjal o tem … 15 let!!!

??? – Vancouver, North Shore

Stanovanje v Vancouvru je bilo blizu centra na vzpetini, ki je nudila lep razgled na strmine North Shora. Že med vožnjo v Vancouver sem vedel, da iz bajkanja v Vancouvru ne bo nič. Boleč vrat, vsako vratno vez posebej sem čutil, leva rama štrajka … Tretja želja bo pač ostala neuresničena, kar pa mi ni preprečilo, da se nisem zapeljal do vznožja North Shora.

Ura je pozno popoldan in na parkirišču je kar nekaj bajkerskih avtomobilov. Ustavim in nagovorim tipa, ki se je ravno pripravljal odrinit. V kratki debati mi je razložil, da najem bajka, poiskat družbo za šatlanje, furanje in nenazadnje za pivo po furi sploh ni nobena težava. Bajkerji so povezani v različnih FB skupinah in na forumih in seveda odprti do družbe od koderkoli.

Alter Ego

Longboard. Še ena od mojih mnogih strasti … V Vancouvru najdemo enega od boljših proizvajalcev – Landyachtz. Obisk produkcije in seveda “factory shopa”. Noro dobra trgovina. Pokrit skejtpark, soba z arkadnimi igrami, servis skejtov in koles. Muzika paaaa je zgodba zase. Ura debate, malo skejtanja po ulici pred shopom in jasno, čisto now cruiser Maple Chief Feather pod pazduho. Moral sem ….

Flash

Zadovoljen in seveda odločen, da se vrnem, ne le zaradi North Shora. Že nekaj let me muči Great Divide. A to je neka druga zgodba, za katero srčno upam, da jo boste nekoč prebrali.

P.S. Slik je bolj malo in so rahlo brez veze. Malo zaradi pokvarjene GoPro kartice, malo pa zaradi tega, ker se mi zdi b.v. prekinjat tok dogodkov zaradi fotografije. Slika je v moji glavi …

Freestyle gradimo skupaj
Ride Loose Riders Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Ciklo Centar
Sledite nam