Zgolj zaradi stereotipov o čeladi? Ne, ne! Ne sodi človeka po obleki, pa tudi čevlje naj sodi le “Kopitar”, kajne?
Kdo je v gozdu bolj nevaren? Tisti s fullface ali oni s cestarsko čelado. Mnogi bi brž porekli, da tisti s FF čelado. Ampak ne! Osebki z DH čeladami so zelo predvidljivi. Brez pameti in z veliko mero poguma divjajo po gozdnih poteh.
Brihtni pohodniki so se skozi evolucijo naučili, da se jim morajo umakniti, še preden oni zatuli: “Bejž stran!” Zdaj je tudi jasno, zakaj imajo naše planinske poti toliko bližnjic. Dejansko so to izogibališča, na katera so obiskovalci gora varni pred hordami podivjanih frirajderjev. Njihovo sobivanje je skoraj idealno.
Ne čelada, važna je glava
Stvari se obrnejo, ko v gozd zapelje gorski kolesar s superlahko čelado. V pajkicah izgleda krotek kot mucek. Ampak ko pomisli na maraton, ki ga čaka naslednji vikend, in sproži štoparico, ga nič več ne ustavi. Tudi družina na nedeljskem sprehodu ne. Strava pač ne čaka.
Ljubi moji kolesarji, menda je vsem jasno, da ni važno, kakšna čelada pokriva glavo. Pomembna je glava in tisto, kar imaš v njej. In še malo nižje, v srcu. S srcem se rodiš, glavo pa, čeprav jo tudi nosiš od rojstva, ti pogosto napumpajo drugi.
Ja, drugi! Kakšno odgovornost za stanje, kakršno je, nosijo mediji? Internetne strani proizvajalcev, trgovcev in vsemogočni YouTube nas vsak dan kurijo z novimi filmi. Kako je že rekel Bedanc? “Še bolj živo! Še bolj noro! Še bolj na poskok!” In ko se te slike naselijo v glave najstnikov na kolesih, ga ni prevzgojnega doma, ki bi jih zbrisal. No, vsaj ne na hitro. Naši mulci vidijo seveda le tisto, kar jih zanima, in tisto, kar lahko vsaj približno ponovijo tudi sami. Film nedeljskega divjanja s Šmarne gore potem postavijo ob bok velikim in že so taglavni.
Z glavo na zabavo
Saj tastari nismo kaj dosti drugačni. Poglejmo samo število ogledov in lajkov fenomenalnega MacAskilla ali Wimberja. Fanta sta virtuoza na kolesih. Njune aritistične sposobnosti so daleč nad tem, kar bo večina izmed nas kdaj koli zmogla. Ampak v spotih sta sem in tja, vsaj po naši doktrini, tudi v prekršku.
Ker gre za umetniško svobodo, vožnja po brezpotju in skok čez vrtačo nikogar ne motita. Razen seveda vrlih birokratov. Le-te je pred dobrima dvema letoma zdražil Danny, ko je v reklamnem filmu za Alpe Adria Trail ob izviru Soče izvajal svoje kolesarske vragolije. Sicer pa ideja, da kolesar promovira pohodniško pot, verjetno ni bila najbolj posrečena.
{loadposition inside}
Klopca, stena ali prava pot?
Ko boš videl mulca, ki s kolesom naskakuje ograjo stopnišča ali v parku skače po klopcah, se ti bo verjetno utrgalo. Razen, če to ne bosta Fabio ali Danny. Svetujem ti mehak pristop do delikventa, saj je mogoče na dobri poti, da ju nekega dne zamenja. In že smo pri vzgoji.
Vsi smo bili enkrat mladi in (verjetno) počeli tudi neumnosti. Mladost seveda ni opravičilo in škodljivo početje seveda zahteva intervencijo. O razmerju med trdim in mehkim pristopom pa bodo znali več povedati šolniki. V gorskokolesarski srenji jih je kar nekaj.
Debata po debati
Škoda, da je po petkovem forumu Vsi smo Jernej zamnjkalo časa za delavnice. Razprava, ki se je namesto v dvorani nadaljevala na socialnem omrežju, je pokazala, da smo polni idej. Nekatere se že uresničujejo.
Po Sloveniji je v zadnjih letih nastalo lepo število ekip, ki ne le vozijo, ampak tudi delajo in vzdržujejo kolesarske poti. Zaradi zakonodaje je njihov pravnoformalni status sicer vprašljiv, a važno je, da so od besed prešli k dejanjem. Izvajajo šole gorskega kolesarjenja, delajo z mladimi in se trudijo tudi na turističnem področju. #takecareofyourtrailsweekendslovenia
S takim pristopom bo stereotip, da je gorski kolesar divjak s fullface čelado, počasi šel v pozabo. No, pod katero čelado sem hujši?
Naslovna fotografija in montaža Matej Hartman
Preberi še:
Gorskokolesarski forum Vsi smo Jernej
