In odvila se je še zadnja dirka serije Gwozdna Senichka. Peta etapa je bila v znamenju alleycata – prave messenger prvine!
Glede na to, da gre za peto in s tem tudi zadnjo dirko te seničje sezone, ne velja izgubljati besed, kaj Gwozna Senichka v bistvu je. Ker bi si do sedaj to že prebrali, če bi vas resnično zanimalo.
Bor poroča:
Mogoče je bolj smiselno ponoviti, kaj je bila ideja zanjo – “urbana in neurbana oblika tracklocrosa”, ki bi ponudila trening progo za bodočega messengerja. Tracklocross je disciplina, ki združuje prvine fixed gear sveta in ciklokrosa. Neke vrste mutant, ali modna muha, kot mu nekateri krivično pravijo.
Nekje na polovici se se stvari nekoliko obrnile, in je glavna nagrada postal okvir kolesa, tatu in vsa teža ter slava podpisa na rumeni majici, ker namreč messenger v resnici ni hotel nihče postati, ali bolje rečeno foodie.
Ne glede na to je četrtkov alleycat poskušal postreči ravno s tem. Združil naj bi vse stvari, ki so se jih tekmovalci naučili skozi serijo na eni strani, po drugi pa nudil nekakšen razčlenjen vpogled v dolg vsakdan dirjanja po cestah. Z ravno prav tradicionalnega nesmisla fixed/brakeless momenta ter ljubezni do blata in neprimernega. Vse zapakirano v pet dirk, ki so bile skozi serijo oblikovane kot posamične etape, z majico vodilnega in vsem, kar sodi zraven.
Ko (p)tiči pritisnejo na pedale, Senichka žvrgoli
Pričujoči alleycat, prikladno poimenovan “Birds pedal harder”, kot poklon mladcem, ki so to ime prvič zapisali, je bil sestavljen iz sistema šestih kontrolnih točk, predanih na manifestu in štirih poslanih po SMS sporočilu. Od vseh desetih pa jih je bilo potrebno zaključiti vsaj 5, da bi se uradno kvalificirali, ostali so pomenili le kopico dodatnih točk. Tako si je res vsak lahko izbral sebi najbolj primerno obliko vožnje in nivo tekmovanja.
Ljudski alleycat, ki v svojem bistvu še vedno nudi pravo sliko dneva dostavljanja ali možnost resno potekmovati s konkurenco. Da bi razumeli vsa ostala pravila, bi morali priti in tekmovati, ker je sistem dokaj kompleksen. Ali pa tudi ne, kakor si ga kdo vzame.
V svojem bistvu je ostal še vedno tematski, le da je tokrat tematika poskušala ostati ob strani in ne motiti dirkanja. Vse točke so bile namreč tesno povezane z našo “skupnostjo” in njenimi mejniki.
Tako so se raztezale od podutiškega punkta Trostreščkov do prvih “head quartersov” Pici Bicija, pa vse do tajnih igrišč za Polo. Malo nostalgije, ali nekaj podobnega.
Zanimanje je bilo
Tokratne dirke se je udeleżilo zadovoljivo, če ne že skoraj presenetljivo število tekmovalcev, za sceno naših proporcev kar 11 moških in 4 dekleta. Vsi so pogumno obrnili pedala in na veselje organizatorja poprijeli za belance ter se v pisani druščini, ki se je rastezala vse od MTB legend, novih obrazov in izjemnih mladih upov, pognali po cestah. Rezultati so bili kar presenetljivi.
Mogoče je iz kompleksnih pravil potrebno izpostaviti samo nalogo, poimenovano NK1, kjer so tekmovalci morali iz Podutika prinesti liter mleka v Lepo Žogo, v eni uri. O tej nalogi so bili posebej obveščeni s sporočilom. Definitivno nekaj, kar te prisili v spremembo načrtov. Ostale naloge niso bile toliko kompleksne, kolikor je bilo nujno, za jih opraviti v določenem času zaporedje, ki si si ga izbral, in tvoja fleksibilnost pri spreminjanju zaporedja točk.
Žal ne toliko punk, ampak sigurno “#messlife”. Ker to je to, kar alleycat na koncu dneva je, ali ne? Neke vrste orientacijska dirka in ne zgolj maškarada ali temtska rojstnodnevna zabava 8.a Osnovne šole Danile Kumar. Na naši sceni je tako malo število dogodkov, ki bi jih kdo organiziral, da je na nek način zabavno ali prav, omogočiti vsem, da si dogodek vzamejo kot ga želijo. A ne?
Kralj in kraljica zaključnega plesa
V moški kategoriji ga je dobil stari lisjak Jurij Lozič, namenoma sem moške postavil prve, ker bi se rad ženskemu polju malenkost bolj posvetil. Med ženskami je pa presenetljivo in z ogromno prednostjo ponovno kraljevala Stella Baričič, ki je s svojim očetom, ki je v moški konkurenci prevzel drugo mesto, s presenetljivo lahkotnostjo opravila z nalogami. Res pohvale vredna predstava tega mladega upa fixed gear scene. Za las je zgrešila zmago na grad in sedaj vnovič dokazala, da njeni rezultati niso le naključje. Veseli smo, da vsesplošno scena kaže znake nekega prebujanja, če ne že renesanse …
Pika. Stop. Konec.
Tako se torej zaključuje letošnja serija. Če smo z njo zadovoljni in ali je bila dobra, bi prepustil v presojo tekmovalcem. Sam sem se potrudil, da bi bila vsaka dirka posebna in samostojna, čisto svoja izkušnja. Rezultati so na našem blogu in Blogu Zveze za Stalni Pogon. Tako kot tudi vse ostalo, povezano s šestim idirkami te prve tradicionalne sezone. Mogoče bo spet druga, ko se Andrejeva koža zaceli od tetoviranja in ko bo dež spet spremenil poletne plaže v blato. Tracklocross baby!
Preberi še:
Gwozdna Senichka: Samo – pali
Senichka je začivkala, tretjič – #DARKDOGisch
Gwozdna Senichka: Druga etapa #neverforgetcrit
Gwozdna Senichka: Prva etapa
