Minula sončna nedelja se je zdela kot uradna, množična otvoritev kolesarske sezone. Za kak trenutek smo na kolesu pozabili, kaj nas pesti. Še naprej po pameti, ni pa jamstva, da bo v naslednjih dneh tako preprosto.
Minuli konec, zlasti na prekrasno nedeljo, se je zdelo, da je na sprehodih in tudi kolesarjenju še več ljudi kot sicer. Kot bi hiteli kopičiti vitamin D pred slabimi vremenskimi obeti. Ali morda pred drugimi slabimi obeti, saj je vremenska napoved lepa.
“Ostani doma” je kar jasno navodilo. Ostáti – ne oditi. Domá – v domači hiši, stanovanju, seveda lahko tudi na domačem dvorišču, vrtu … Pa vendarle, po zdravi pameti, izogibajoč se stikom, smo si verjetno brez škode tudi številni gorski kolesarji privoščili tisto, kar nas tudi sicer potegne na kolo: gibanje, naravo in tistih nekaj trenutkov, ko pozabimo na skrbi, ki nas težijo v mestu, v službi in doma. Te dni je med skrbmi še nekaj novih, doslej neznanih. Na stezici med cvetočim resjem se na njih da res sladko pozabiti.
Spomnil sem se občutkov, ko smo pred skoraj tremi desetletji kolesarili med vojno za Slovenijo. Nekoliko tesnobno je bilo, saj se nisi mogel znebiti občutka, da bo čez nekaj ur, ko prideš nazaj domov, lahko že vse drugače, slabše. Pa še brez povezave s svetom smo bili v gozdu Polhograjskega hribovja, ne kot danes z vsemi novicami v žepu. In vendarle smo na kolesu začutili razbremenjenost in za trenutek pozabili, kako resen je položaj v državi.
Podobno je bilo minulo nedeljo in ni nujno, da bo tako preprosto tudi v naslednjih dneh in naslednji konec tedna, čeprav so v vremenski napovedi sončki in čeprav imamo naenkrat čas. Preden bo bolje, bo slabše, to je dejstvo. Mimogrede tudi s kakšno prepovedjo zapuščanja domov brez dobrega razloga in rekreacije gotovo ne bo na kratkem seznamu teh razlogov.
Da si ne bi zdaj kdo česa naredil
Saj vsi vemo, da se je ob spodnjem videu (ne v izjavi travmatologa v njem, le s spremnem besedilu) “spust s kolesi” kot primer nevarnega športa znašel kar tako, zaradi nepoznavanja in naštevanja “norih adrenalinskih dejavnosti” na pamet. Saj sam veš, kdaj tvegaš? No, zdaj res ne tvegaj, če že greš na kolo. Ni čas za skakanje in postavljanje rekordov. Bolj za lahkotne kilometre na kolesu, morda za urejanje poti. Z odsvetovanim “delom v gozdu” so namreč mislili podiranje dreves, ne grabljenja potke. Morda pa za delo na svojem kolesu, kot namigne BikeBro. Trgovci, ki so zaprli vrata, ti bodo po pošti radi poslali material.
Preobremenjenega zdravstvenega sistema res ne želimo dodatno obremenjevati. Iz tega razloga so v tem času rekreativno kolesarjenje prepovedali v Italiji.
In ne pretiravaj
Poškodbe so eno, odpornost pa drugo in tudi trditev, da z izrčrpavanjem telesa pri dolgotrajni vzdržljivostni vadbi slabimo svoj imunski sistem, boste težko izpodbijali. Da, čeprav ga na splošno in na dolgi rok krepi.
O tem je trener Aleksej Dolinšek pisal na svoji strani, dr. Nada Rotovnik Kozjek pa na Poletovi strani.
Predsednik Kolesarske zveze Slovenije Tomaž Grm je v izjavi na kolesarska-zveza.si zapisal, naj klubi prekinejo skupne dejavnosti, pri posamični vadbi pa naj imajo kolesarji pri sebi licenco KZS.
Z licenco je seveda zadel le člane KZS, relativno majhen del kolesarske populacije, s tole mislijo pa vse: “Gibanje na zraku je priporočljivo in veseli smo lahko, da se ukvarjamo s takim športom, ki ponuja toliko svobode.”
Svoboda
Svoboda pa ne pomeni na horuk ali na škodo drugega. Ne pravim, da pojdite ven, na kolo. Ostani doma je jasno navodilo. Če pa, pa odgovorno, preudarno, najbolje sam ali največ v paru.
Fotografija @playmobil236, montaža 😷 mtb.si
