Dosedanja kariera Tanje bi lahko bila skoraj podlaga za filmski scenarij – z izjemnimi uspehi in tragedijo, ki bi lahko končala njeno kariero.
Dosedanja kariera Tanje bi lahko bila skoraj podlaga za filmski scenarij – z izjemnimi uspehi in tragedijo, ki bi lahko končala njeno kariero.
Toda odrezana mezinec in prstanec so prišili nazaj in Tanja se je še pred koncem rehabilitacije znova vrnila v šport in kmalu tudi na kolo. 22-letnica se letos še zadnjič meri z mlajšimi članicami, naslednjo leto bo samo še v kruti članski konkurenci, kjer bodo šteli samo rezultati. S Tanjo smo se pogovarjali že poleti na dirki svetovnega pokala v Val di Sole, intervju prvotno objavili v Posebni izdaji by mtb.si, sedaj pa je pred vami ponatis (ali kako se že reče ponovni spletni objavi).
Ponovno smo na prizorišču v dolini Val di Sole; kaj je tukaj tako zelo posebnega, da vedno dosegaš dobre rezultate?
Vse skupaj je super – ekipa, vzdušje, razmere. Tudi proga mi všeč, saj je fizično zahtevna. Tu sem tudi že bila svetovna prvakinja, svoje pa dodajo tudi navijači, ki so me prišli spodbujat.
Kaj moraš narediti, da prideš do takšnih rezultatov? Čemu se moraš odreči in kaj moraš vložiti v to? Praktično si profesionalna športnica.
Praktično ja, čisto zares pa nisem profesionalna športnica, saj še vedno študiram. Na dirke se je treba dobro pripravit, predvsem preko zime, za kar ima v mojem primeru velike zasluge trener Luka Žele. Letos sem vložila veliko truda in to se sedaj obrestuje, saj so rezultati dobri. Prvič sem imela intenzivne priprave na Kanarskih otokih, z ekipo smo imeli dobre priprave pri nas, tudi udeležba na Cape Epicu mi je pomagala pri vzdržljivosti. Delat je treba in vse podrediti zadanim ciljem.
Kako je razdeljen tvoj povprečen dan?
Odvisno od obdobja. V pripravljalnem obdobju sem veliko na kolesu, tudi 4-5 ur dnevno, če je trening na Obali, to vzame cel dan. Med sezono treniram 2-3 ure, nato pa mi veliko časa vzamejo študij in druge obveznosti.
Rezultatsko si tik pod vrhom, si praktično zanesljiva znotraj dvajseterice in blizu deseterice. Kaj še manjka za preboj čisto na vrh in borbe za zmago?
Letošnji cilj je bila uvrstitev med dvajseterico, kar mi sedaj skoraj ne more več uiti, saj sem dobro pripravljena za zaključek sezone. Letos sem vložila toliko več v treninge in to se pozna na rezultatih. Če bom naslednjo sezono še več, me bo to morda privedlo v deseterico in še višje. Moram pa poudariti, da me najboljša v moji kategoriji res preseneča, saj je ves čas med prvih pet. A očitno je to mogoče tudi pri teh letih, tega se moram zavedati in bom s to mislijo delala za naprej. Naslednjo sezono ne bom več v kategoriji pod 23 let, a konkurenca ostaja in moj cilj bo zagotovo deseterica in še višje.
Poznaš veliko tekmovalk, bi katero izpostavila kot svojo vzornico?
Ne bi mogla določiti samo ene, od vseh se skušam naučiti čim več. Občudujem tehnično znanje mnogih. Večkrat se srečujem s članicami ekipe Luna Chix in se pod šotorom veliko pogovarjamo, so sproščene in delijo nasvete. Tudi Irina Kalentjeva mi je zelo všeč, vedno pozdravi in večkrat se kaj pogovorimo.
Kako poteka tvoj dan v času dirke svetovnega pokala?
Imam ustaljen ritem, vstajam vsaj 4 ure pred dirko, tukaj torej ob sedmih. Najprej grem na sproščen sprehod, da se nadiham in dobro zbudim. Sledi zajtrk, ki traja nekje do treh ur pred štartom. Največ stvari si pripravim že večer pred dirko, tudi stvari za po dirki in stvari za na podium, če pride do tega. Zato sta v nahrbtniku vedno tudi kakšna kapa ali očala pokroviteljev. Nato grem na prizorišče, kjer se začnem ogrevati na valjih. To se začne uro in četrt do štarta, najprej z nižjim tempom, nato z dvignjenim pulzom, da se telo ogreje. V boksih moramo biti 20 minut do štarta in potem čakamo na klicanje na štart. Po poku je najtežje že končano. Čakanje na štart je res neprijetna zadeva. Štarta se seveda na polno in prvi krog je zelo pomemben, potem se tempo umiri in vsaka dirka po svoje. Po dirki sledi najlepši del, še posebej, če si na podiumu …
Ena najbolj kritičnih točk tvojega življenja je bila predlanska nesreča s prsti. Kaj točno se je zgodilo takrat?
Bil je čas po sezoni, ko veliko pomagam doma. Tisti dan smo pospravljali koruzo in proti koncu vsega skupaj sem malo čistila nakladalni stroj, ki je še deloval, in v tistem trenutku sem bila malo nepazljiva. Bila je čisto moja krivda in zgodilo se je, kar se je zgodilo. Zato je bila lanska sezona precej slabša, ampak sploh ne toliko slaba. Še vedno sem počela veliko stvari, tudi če nisem mogla biti na kolesu, včasih tudi v mavcu, in nisem izgubila toliko fizične pripravljenosti. Saj tudi cilji za prejšnjo sezono niso bili tako visoki, moj cilj je bil ostati v stiku z najboljšimi in graditi za letošnjo sezono. Mislim, da nisem veliko izgubila, ponesrečilo se mi je svetovno prvenstvo, ki ga skušam kar pozabiti.
Ali na kolesu in sicer še čutiš kakšne posledice te nesreče? Če ne drugega, imaš posebne ročaje.
Gibljivost imam omejeno in tako bo tudi ostalo. Zato imam prilagojen levi ročaj, ki je odebeljen in sicer namenjen rekreativnim kolesarjem. Sama sem ga nekoliko drugače obrnila in mi še vedno nudi dober oprijem, tudi pri zaviranju. S prestavljanjem pa tako ali tako ni težav.
Se vidiš v kakšni večji ekipi, sedaj že moraš razmišljati o tem?
Glede na vedno boljše rezultate – da. V prihodnje me čaka tudi sestanek na temo gradnje naše ekipe, ki se je že sedaj veliko premaknila naprej, pomaga tudi sodelovanje s tovarniško ekipo. (Sedaj vemo, da je Tanja za zdaj zavrnila vse ponudbe in ostaja v dresu ekipe MBK Orbea, op. a.)
Tvoj trener je Luka Žele, ki sedaj dela v tujini, tebe pa trenira na daljavo. Kako deluje vajin odnos?
Mislim, da zelo dobro. Luka me pozna tako dobro, da lahko sodelujeva tudi tako. Hkrati me je naučil biti samostojna in ni treba, da se slišiva vsak dan. Osnovne stvari sem hitro osvojila in pokličem ga, ko je res treba; ko ne razumem dela treninga ali zaradi specifičnih stvari. To je tudi meni všeč, ker mi pušča dovolj samostojnosti.
Kaj delaš za sprostitev, imaš kakšne hobije ali kaj podobnega?
V času teh dveh svetovnih prvenstev sem po dolgem času ponovno prebrala knjigo. Doma se sprostim v družbi prijateljev in družine, zvečer sem malo za televizijo in seveda malo za računalnikom. Da poskrbim za osnovne stvari – Facebook in podobno. Za računalnikom sicer ne preživim veliko časa. Drugače rada tečem, pozimi na smučeh. Rada tudi smučam, a za to ni več veliko časa, pa tudi ne smem tvegati poškodbe.
Govorila sva že o domači kmetiji, imaš zaradi tega veliko dolžnosti?
Saj ne da bi morala ali da bi mi ukazali, jaz rada pomagam. Pozimi v hlevu, poleti pomagam pri košnji in podobnih opravilih.
Vsi, ki te poznamo, te imamo za zelo skromno in pridno dekle, kje pa si zahtevna ali celo ‘pasja’?
Mogoče pri temu, da sta mi všeč red in disciplina. Da se naredi, kar se zmeni. Če se zmeni za uro, naj se to takrat tudi stori. To je ena mojih zahtev. Včasih me zaradi tega malo po nepotrebnem vrže iz tira, a ko je skupina velika, se je treba malce zadržati in prilagoditi.
Uvodna slika – Tanja proti ciljni črti na dirki svetovnega pokala v Italiji; vse foto Grega Stopar
