Bili smo v Bad Goisernu, kjer smo obiskali družinsko podjetje, specializirano za sestavo obročnikov.
Družina Pöllmann. Glava družine Johann, žena Inge in sin Florian so gonilna sila podjetja, ki s še nekaj zaposlenimi ustvarja obročnike za velike odjemalce, kot tudi tiste po želji. Bike & Sports Handels. Podjetje, ki je iz klasične kolesarske in outdoor trgovine postalo eden večjih sestavljalcev obročnikov, tudi za DT Swiss in nekatere kolesarske znamke, je pozicionirano v prenovljenem starem gospodarskem poslopju, kjer je tako sedež (head office) kot tudi sestavljalnica in oddelek za distribucijo.
Bad Goisern leži med hribi. Z avtoceste namesto, da bi se peljal naprej proti Salzburgu ali zavil levo proti Zell am Seeju, zaviješ desno in čaka te še kakšna ura vožnje po magistralni in nato po lokalnih cestah, mimo jezera Hallstatter. Idilično, ni kaj.
O podjetju, izzivih in malih skrivnostih, smo spregovorili s Florianom.
mtb.si: Kako ste se znašli v kolesarskih vodah?
Florian: Zgodba sega dolgo nazaj. Oče je bil predstavnik navtičnega podjetja in veliko je potoval okoli, predvsem pa se je poslovno zadrževal na Gardi. Tam se je odvijala za tiste čase velika jadralska zgodba. Kmalu je opazil porast gorskih kolesarjev in ostalih športov na prostem in se na podlagi tega odločil, tudi ko je videl, da je gorsko kolesarstvo “kul” šport in je v razvoju, da ustanovi svoje podjetje.
Odprl je trgovino z gorskimi kolesi, obenem pa je ponujal tudi opremo za surf in rolkanje. Njegova ideja o športni trgovini je šla tako daleč, da je spredaj postavil še rolkarsko rampo, kjer so kupci lahko preizkušali rolke, preden so jih kupili.
Od kod ideja o proizvodnji obročnikov?
Kot ena izmed dopolnilnih dejavnosti v sklopu kolesarskega segmenta je bilo tudi pleteneje obročnikov, saj so stranke želele druga pesta, ujemajoče se tuljavke, drugačne napere. Oče je v tem videl potencial in v to vlogo je povlekel tudi mamo, ki se je hitro naučila pletenja obročnikov. Z obiskom nekaterih izdelovalcev obročnikov ter dodatnim izobraževanjem sta se lotila tudi tega segmenta. Oče je bil zelo fokusiran na obroče, kvaliteto, uporabnost ter primernost za določen tip kolesa oziroma kolesarja. Na ta način smo povečali prodajo in na trgu ponudili nekaj, kar je bilo prej dokaj eksotično.
Dokaj hitro so pri nas začeli kupovati tudi drugi trgovci in izdelovanje obročnikov po meri je postalo tako obsežno, da se je oče specializiral le na to. Tako je proizvodnjo najprej preselil kar v domačo garažo, kjer so nastajali obročniki, brez trgovine. Le sestavljalnica in dostava obročnikov do trgovcev širom Avstrije.
Prva večja distribucija oziroma sodelovanje je bilo z DT Swiss, nekoliko kasneje tudi uporaba pest proizvajalcev Shimano, Chris King … Sčasoma je postala distribucija za DT Swiss tako velika, poleg ostalih odjemalcev, da smo morali proizvodnjo preseliti v večje prostore. Tako smo kupili prostore, v katerih delujemo zadnjih nekaj let, kjer za proizvodnjo, distribucijo in servis skrbi ducat ljudi.
Kdaj ste se specializirali le na pletenje obročnikov?
Zgolj “wheelbuilding” je nastal konec devetdesetih let. Takrat v Evropi še ni bilo velikih sestavljalcev obočnikov, bili so le manjši “garažni” mojstri, ki so sem ter tja spletli kakšen obročnik po željah kupca. V nemško govorečem svetu pa smo bili zagotovo prvi, ki smo se tega posla lotili na veliko.
Kako velik je trg za “custom” izdelovalce obročnikov v Evropi?
V Avstriji smo edini specializirani, v Nemčiji jih je nekaj, so tudi večji od nas, a so fokusirani bolj kot ne na sestavljanje nizkoproračunskih, nižje kvalitetnih obročnikov.
Obročniki iz specializiranih kolesarskih delavnic in na drugi strani obročniki, ki jih na trg pošiljajo veliki proizvajalci, kot so Mavic, Shimano, Specialized? V čem je razlika?
Pri velikih proizvajalcih je v prvi meri izgled, celostna podba … Recimo na primer Mavic. Mavic je tisti “ta rumeni”. DT Swiss je tisti rdeči in včasih je težko takšne obročnike dati na serijsko kolo. Trendi pri kolesarstvu, še posebej pri kolesih visokega cenovnega razreda, pa so bolj kot ne minimalistični, ne preveč kričeči in tu nastane težava. Na minimalistično obarvan dizajn kolesa obesiti kričečo rumeno barvo? Najbrž ne. Zato smo se odločili za svoj pristop. V prvih letih delovanja smo pod lastno blagovno znamko Pancho Wheels vedno imeli moder logotip. Kmalu pa smo prišli do spoznanja, da se moramo prilagoditi trgu, kajti veliko strank nas je spraševalo, če lahko odstranimo moder logo, ki pa ga na žalost ni bilo mogoče odstraniti, saj je bil pod lakom. Nato je prišla odločitev, da se osredotočimo na črn logotip, zraven pa ponudimo barvno paleto nalepk in se potem stranka sama odloči, kakšno barvo logotipa in imena bo imela na obročniku, oziroma kakšna barva se bo ujemala s strankinim kolesom.
Zaradi tega, ne samo zaradi tehničnih rešitev, morate biti nenehno v stiku s trendi in odločitvami velikih igralcev na kolesarskem trgu.
Da. Trenutno vidimo porast bolj ubitih barv in bolj naravnih ter mat odtenkov, ni toliko “fluo” oziroma kričečih.
Kaj je pri proizvodnji obročnika pomembneje? “Top” komponenta ali izkušnje tistega, ki obročnik sestavlja?
Po moje, kombinacija. Ha ha.
Kaj igra najpomembnejšo vlogo pri sestavi komponent?
Vzemimo primer. ZTR Crest. Kar nekaj tekmovalcev v svetovnem pokalu jih vozi oziroma dirka z njim. Obroč je vrhunski. Potem pa si nekdo zaželi poceni pesto, ki je posledično težko, in težke napere. Ta kombinacija pač ni ok. In strankam skušamo razložiti, da takšna sestava nima smisla. In tukaj se začne sestava obročnikov po meri oziroma po naročilu. Vedno je potrebno najti rešitev.
Začne se nekako takole: Najprej vprašamo po željah, potem po kolesu in po disciplini, ki jo vozi oziroma se ukvarja z njo. Zatem damo stranki prvi malo večji nasvet in seveda podamo svoje mnenje glede pest, naper in konec koncev tudi obročev. Imamo tudi primere, ko pokliče nek trgovec, ki ima pri sebi stranko, ki si želi menjave obročnikov. Skupaj skoraj vedno najdemo rešitev, a veliko je odvisno predvsem od cene, oziroma cenovnega razpona, ki mora biti v strankinem in ne našem cenovnem okviru.
Se pravi, da ni vedno najboljša rešitev uporabiti najboljše komponente, najlažje komponente in najdražje komponente?
Ne. Absolutno ne.
Kako je recimo s težo kolesarja in primernostjo obročnikov zanj?
Če gledam s svojega vidika, ni vedno pomembna le kolesarjeva teža. Sami večji fokus podajamo v to, kakšno kolo ima. Recimo, če vozi enduro ali spust, vzamemo recimo obroč, ki je morda nekoliko težji a bo za njegov stil vožnje in za kolo, na kakršnega ga bomo namestili, dovolj dober, da bo lahko užival in ne bo imel težav z zvijanjem ali odpovedjo v ključnih trenutkih – normalne uporabe, seveda.
Vzemimo na primer kolesarja, ki dirka v krosu. Vemo, da jih je veliko tudi obsedenih s težo kolesa. Kako ravnate v tem primeru, ko so želje zelo specifične?
Tam, kjer se igramo še s težo obročnikov, je najpomembnejše to, s katerimi naperami gradiš obročnik.
Če vzamemo recimo aero napere, z njimi dobimo izredno trd obročnik in če si nekoliko težji kolesar, s tem ne pridobiš ničesar, ker v samem delovanju obroča ne pride do nobene tolerance oziroma mehkobe.
Če vzameš recimo okrogle napere, ki so malo zožane in razširjene, oziroma po domače “butted”, tovrstne napere lažje prenašajo udarce, se upognejo in zdržijo drugačen pritisk. Tovrstna kombinacija naper je seveda mnogo boljša za kolesarje, ki so težji ali pa vozijo bolj na grobo, ali pač divjajo v spustaškem in enduro ritmu. Vedno je pomembno tudi vprašanje kaj ima kolesar rad.
Kako pomembne za izdelavo obročnika so tuljavke, razen barve seveda?
Primer nekoga, ki vozi v parkih ali dirka v spustu. Prvo vprašanje je, ali pogosto sam ravna obroče? Potem mu priporočimo in se odločimo za gradnjo obročnika z medeninastimi tuljavkami. Zakaj? Preprosto zato, ker jih lahko vrtiš in prilagajaš v nedogled, pa se ne bo nič uničil navoj, oziroma se bo mnogo kasneje kot pri aluminijasti tuljavki.
Če je nekdo, ki je lahek in vozi le kros, potem se odločimo za aluminijaste tuljavke. Če pa nekdo, ki je izredno močan oziroma prenaša veliko eksplozivnost na obročnik (kros, intervali), pa tuljavke tudi zalepimo, da se slučajno ne bi odvile in bi se obroč posledično zvil.
Vedno je pomembno najti pravo kombinacijo!
Ravno zaradi tega je vedno prvo vprašanje trgovcu: Prosim povejte mi čim več o stranki, da lahko najdemo pravo rešitev.
In na podlagi tega nameravamo narediti spletno trgovino izključno za trgovce, kjer bomo svoje znanje in izkušnje prenesli na splet in jim olajšali pot do odločitev in prave izbire materiala za končne kupce (predvsem pa dostikrat dobivamo vprašanja o izbiri in kombinaciji reči, ki nekako ne pašejo skupaj) … Zato tudi takšen korak naprej.
Kako je s pesti? Imamo nešteto standardov. Kaj je boljše, oziroma kateri standard je tapravi?
Hm, zanimivo. Zanimivo predvsem zaradi tega, ker pri novih standardih niso v ospredju proizvajalci pest, temveč proizvajalci koles. Njihovi novi standardi vplivajo na pesta in ostalo. In razvoj ter trendi so najprej kot ideja pri njih – pri tavelikih.
Standardi so šli naprej tudi zaradi tega, ker je prišel tudi večji premer obročev. In ravno standard Boost je dosegel tisto togost pri 29-palčnih obročnikih, kot je bilo prej devet ali deset milimetrska os pri 26-palčnih obročnikih. In jeza pri proizvajalcih pest je morda čisto odveč, saj je dejansko s to širino pest prišel standard, ki je najboljši za 29-palčnike.
Kaj pa pri 27,5?
142×12 je najprimernejši za pesta in trdnost.
Kateri obročniki so tisti, ki jih naredite največ, ki so najbolj razširjeni in prodajani?
29-palčni obročniki.
Katera širina obroča pa je najbolj pogosta?
Pri obročih za kros je najboljša notranja širina 22 milimetrov. Za vsegorska kolesa 24 milimetrov, Enduro je 25 milimetrov, ravno tako tudi za spustaške sete.
Potem je še plus standard. In imamo določene znamke, kot je denimo Rotwild, kjer so dajali plus obročnike širine 40 milimetrov, a so se ušteli. Premalo proizvajalcev plaščev dopušča takšno širino obročev, zato je po našem mnenju idealna širina obroča 35 milimetrov.
Kaj pa tolsta kolesa, oziroma obročniki, povpraševanje po njih?
Zaenkrat še nimamo povpraševanja po tovrstnih sestavah obročnikov. No, bilo je par ljudi, ki so želeli “upgrade” tolsteža. Pri tolstih gre za to, da po navadi kupiš takšno kolo kot drugo ali tretje in ga nato pustiš v takšnem stanju, kot si ga kupil. Je pa tudi res, da pri tolstih kolesih obstaja kar nekaj standardov širine pest. Tukaj se bodo morali izdelovalci poenotiti glede standardov, potem pa bo lažje tudi za kakšne nadgradnje in izboljšave na področju pest, hkrati pa bodo ta pesta lahko pridobila tudi na kvaliteti.
Kako pomembna je višina obroča za gorsko kolo?
Pomembnost višine obroča je predvsem zaradi trdnosti. A ta pri gorskem kolesu ni toliko pomembna, saj je v takšnem obroču več materiala in je posledično težji. Je pa seveda lepo videti na gorskem kolesu visok karbonski obroč. A tu gre bolj za formo kakor za funkcijo. In ko kupiš karbonski izdelek, si želiš nižanja teže in ne višanja, zato visoki obroči na gorskih kolesih ne opravičijo faktorja.
Kako gledate na sete obročnikov, ki so že na določenih kolesih?
Kolesarski proizvajalci običajno varčujejo ravno na obročnikih. In vrednost obročnikov je bila po navadi nižja glede na rang vseh ostalih komponent. Bili so tudi primeri, ko je bil recimo zelo poceni par obročnikov na kolesu najvišjega cenovnega razreda.
Če izhajam z lastnih izkušenj, je prva stvar, kjer lahko pridobiš na teži, ravno menjava obročnikov.
Zaradi tega so tudi kolesarske blagovne znamke pričele z vgrajevanjem vedno boljših komponent v obročnike. S tem so ustregli predvsem običajnim kupcem koles, ki gledajo predvsem na celoto, da ne posegajo več po izboljšavah in dražjih predelavah.
A v zadnjem času opažamo, da so zaradi razmerja evro – dolar proizvajalci morali zopet nekoliko znižati stroške, če so želeli priti skozi s cenami, ki so bile določene kot maloprodajne. Zato zopet nekaj varčevanja pri komponentah.
Tukaj pride do izraza razlika med karbonom in aluminijem. Seveda je prvi faktor, po katerem se moraš vprašati – koliko sem pripravljen odšteti za nadgradnjo.
Pri dražjih nadgradnjah seveda priporočamo karbonski obroč, a ima pri gorskih kolesih moteč faktor. To je, če ga počiš pri udarcu ob skalo, ali če dobiš defekt in se pelješ po samem obročniku. Cena zamenjave je visoka. In to je najhuje. Predvsem za povprečnega uporabnika kolesa, ki ni tekmovalec, ki bi bil recimo podprt s strani kakšnega proizvajalca kolesarske opreme.
Na trgu so čudoviti, visoko kakovostni aluminijasti obroči, katerih cena je čisto znosna, teža pa je skoraj enaka karbonskim. Razlika v ceni v primerjavi s skoraj enakim karbonskim pa je petdeset proti … nekaj sto eur.
Zato je predvsem pomebno, da stranki razložimo kaj in kako. Da potem ni slabe volje. Velja pa predvsem za netekmovalce.
Kolikšen je v vaši proizvodnji delež po meri sestavljenih obročnikov, OM oziroma za prvo vgradnjo in tistih, ki so narejeni za “after market” oziroma poprodajo?
Za aftermarket ne delamo. Dealmo le po meri in za prvo vgradnjo, ter določene proizvode za DT Swiss. Največji del je zagotovo “custom”, tako za cestna kot gorska kolesa. Za Nakito naredimo 10000 parov obročnikov. Ravno kolesarska znamka Nakita je naš, domači partner. Sicer smo imeli povpraševanja tudi s strani drugih proizvajalcev koles, a se zenkrat še nismo odločili za sodelovanje z njimi.
Hvala za pogovor in obilo poslovnih uspehov še naprej!
Pancho na spletu: www.bike-sports.at
Fotografije AD
