bernarda jurič, silk road mountain race
Freestyle Giant Wheelbase Ride Loose Riders Furam zase
14. oktobra 2022

Andreja Križnič se je s kolesarsko vzdržljivko in avanturistko Bernardo Jurič pogovarjala o nepodprtih tekmah in o nedavno zaključeni dirki v Kirgiziji.

Nepodprte dirke, ki se jih je udeležila Bernarda Jurič

Bernarda Jurič se je lotila že številnih težkih nepodprtih kolesarskih preizkušenj po svetu in bi si zagotovo zaslužila kakšen laskav naziv, kot npr. Jeklena Berni. Če je to res, lahko izveste v nadaljevanju, kjer v najinem razgovoru slikovito opisuje svoje začetke, izkušnje, doživetja ter svoji zadnjo uspešno odpeljano Silk Road Mountain Race v Kirgiziji.

bernarda jurič, silk road

Andreja: Bernarda, iskrene čestitke za osvojeno 2. mesto v ženski kategoriji. Na svoji strani www.bernarda-avstralija.si si nanizala številne dosežke bikepackinga čez Avstralijo, kolesarske podvige in avanture, ki si jih pretekla na smučeh in po kopnem. Ko to človek prebere, se preprosto vpraša, kako se je to začelo in od kje izvira ta energija in želja po takšnih za marsikoga “norih” podvigih?

Bernarda: Radovednost je moja drža, nikoli se nočem zadovoljiti s tistim, kar mi je ponujeno na krožniku. Že kot majhna deklica sem nenehno pakirala vrečke in kovčke ter se poslavljala, da grem na pot. Pri šestih letih sem se s smučmi, ki sem jih navezala na mojega ponija, vozila smučat na bližnje hribe. Nikoli me ni bilo strah narave, od nekdaj je ta moja edinstvena univerza, in tako bo tudi ostalo.

Če še malo ostaneva pri tvojih preizkušnjah, katera izmed vseh ti je bila najtežja do sedaj in zakaj?

Ne vem, vsaka je bila drugačna, posebna. Mogoče je to bila MTB dirka Race to the Rock v Avstraliji leta 2019, ko sem v 17 dneh in petih urah prekolesarila 3.000 kilometrov, od tega 2.700 z zlomljenim rebrom. Po kaskaderskem padcu na 310. kilometru, ko sem letela prek krmila in potem v trdi temi iskala čevlje, sem jo res odlično odnesla. Predstavljate si moje muke, ko sem kolo dvigovala prek debel ogromnih evkaliptusov, skal, ob prečkanju rek, premagovanju milijonov grbin. Vsak vdih je bila muka, dihanje pa so mi še dodatno otežili gozdni požari.

Kolesarjenje prek avstralske divjine, tudi 500 kilometrov brez kaplje vode, pri temperaturi nad 40 stopinj Celzija, 1.600 kilometrov brez enega samega drevesa, me je naučilo, da mi preživetje lahko zagotovi edino moje temeljno, primitivno znanje, ki ga premorem. Že en sam dan brez vode je lahko usoden, telo mora zdržati ponoči, ko se temperatura spusti proti ničli, tvoja psiha pa mora biti dovolj močna, da te ne spravi s tira, ko te v temni noči vrže pokonci obupno oglašanje živali, ki jo nekaj deset metrov stran žre plenilec.

Ko sem na Silk Road Mountain Race ob osmih zvečer na višini 3.700 metrov prečkala reko, sem ugotavljala, da sploh ni tako mrzla, kot sem pričakovala, ko sem nato ob postavljanju šotora mislila na gospodarje tistih višin leoparde, pa sem se tolažila z mislijo, da se bodo te inteligentne živali znale pravilno odločiti, ko jih bo prijela lahkota; krave imajo več mesa kot jaz. Ko sem ob desetih zvečer na višini Kredarice v brutalnem dežju postavljala šotora, ki se mi je čez kakšne dve uri pod težo snega sesedel.

silk road mountain race

Po toliko prevoženih in pretečenih kilometrih, si zagotovo doživela že marsikaj. Veliko avstralskih si opisala tudi v svoji knjigi 12.000 km greha. Kaj je bila najbolj smešna stvar, ki se ti je pripetila?

Veliko jih je bilo. Na dirki Terra Australis Bike Epic sem se želela po več kot 1.000 kilometrih s sebe spraviti rdeči prah in blato. Res sem bila umazana! Ustavila sem se v hostlu in se lotila pranja. Pa mi ni šlo, dvakrat sem dala kolesarska oblačila prat v sušilec, najprej brez praška, potem pa z njim, in šele v tretje mi je uspelo s pralnim strojem. Medtem sem se, ogrnjena samo v brisačo, za šankom posvečala klepetu pozno v noč. Tamkajšnji rangerji niso imeli nič proti brisači, niso pa mi dovolili hoditi po gostilni brez čevljev. Ne zato, da se ne bi porezala s steklovino, ampak zaradi kač.

Ko sem vozila Superrandonee v Avstriji, sem spala na stranišču v mrliški vežici, letos na Trans Balkan Race pa v zvoniku. Ko je začelo ponoči zvoniti, sem najprej pomislila, da je potres. Po tretjem zvonjenju nisem več zdržala, odpeljala sem se v noč.

Naslednjih nekaj vrstic ni za občutljive želodce. Ko sem po Old Soviet Roadu (Kirgizija) potiskala Dendija (ime Bernardinega kolesa) v klanec z naklonom vsaj 45 stopinj, za 1,4 kilometra sem porabila več kot dve uri, mi je telo poslalo zahtevo po opravljanju velike potrebe. In to takoj! Kaj naj naredim? Če spustim Dendija, bo v nekaj sekundah končal globoko v dolini, moram ga zadržati, toda ob tem peristaltike ne uspem umiriti. Še zdaj mi ni jasno, kako mi je takrat uspelo spraviti s sebe hlače in hkrati zadržati Dendija. Robca za brisanje zadnjice mi pa ni uspelo izvleči …

silk road mountain race

Če sedaj preideva na Silk Road Mountain Race – 1900 km z 37000 višinskimi metri, vse na precejšnji višini. Kako so bile videti tvoje priprave na tekmo?

Zaradi mojih delovnih obveznosti so moje kolesarske priprave temeljile predvsem na intervalih po haloških hribih, ki so se že nekajkrat izkazali kot izvrsten poligon. Čez vikende pa tudi nekaj daljših voženj po Velebitu in po Karavankah. Čez prvomajske praznike sem odšla na resnejši kolesarski trening na Korziko, odpeljala sem 1.000 kilometrov po trasi dirke BikingMan Corsica. V začetku junija sem v 9 dneh na trasi Trans Balkan Race naredila 1.400 kilometrov in 29.000 višinskih metrov, kjer je organizator pogoje za penale in diskvalifikacijo določil po zaključku dirke, po “balkansko”.

Drugače pa imam dvakrat na teden trening s trenerjem Francijem (on je moja jutranja stalnica ob petih, že nekaj let). Delava predvsem za moč. Obiskujem še fitnes, tako da je moj prosti čas vedno zapolnjen s športnimi aktivnostmi. Treninge izvajam v oteženih okoliščinah: šprinti proti vetru, vožnja v klanec na polno, tek z vleko avtomobilskih gum. Moje dvorišče, vrt in hiša so polni tako znanih kot improviziranih rekvizitov, ki dodatno otežujejo treninge).

bernarda jurič, silk road mountain race

Glede na to, da si po poklicu projektni vodja zahtevnih gradbenih projektov ali si tudi pri pripravah na tekmo narediš plan in kakšno posebno strategijo?

Pred vsako dirko si naredim kratek “road book”, predvsem proučim možnosti oskrbe s hrano in vodo. Ostalih posebnih planov ne delam. Počitek prilagam zahtevam telesa. Predvsem mi je pomembno, da imam dobro pripravljeno kolo. Moj serviser in svetovalec za opremo kolesa Alen Šumandl (Premium Workshop) mi kolo vedno res vrhunsko pripravi. Pred odhodom na dirko imam z njim kakšno uro inštrukcij, teoretičnih in praktičnih, kako se kaj popravi. Zabava me, ko se pred vsako dirko pojavijo FB strokovnjaki, ki delijo nasvete glede opreme, prehrane itd., sami pa si verjetno niti zračnice ne bi znali zamenjati ali odpeljati ene same ušive stotice. Za takšne poti so zelo pomembne kakovostne torbe za spravilo prtljage. Lucy Rusjan jih skroji in zašije po meri za vsako kolo, njene so več kot odlične in preverjeno nepremočljive. Z energijo po poti, ko ne dobim ničesar za pod zob, pa me že nekaj let rešujejo geli Winforce.

Silk Road Mountain Race je potekala na velikih višinah v divji naravi brez veliko možnosti oskrbe. Kaj si vzela s seboj in ali si kaj pogrešala?

V petek, 12. avgusta, ob polnoči sem po lokalnem času startala v Oshu (drugo največje mesto Kirgizije) svojo Svilno dirko in jo po 14 dneh, 2 urah in 12 minutah končala v Biškeku glavnem mestu Kirgizije. Trasa je bila dolga 1.900 kilometrov, s 34.000 višinskimi metri, z nekaj vzponi na višino skoraj 4.200 metrov. Lokacije za oskrbo so bile lokalne trgovine, oddaljene tudi več kot 250 kilometrov, oskrba v teh trgovinah pa minimalna. Res ne veš, kaj bi kupil. Jaz sem preživela od kruha in žive vode, ki sem jo pila iz ledeniških rek. Glede na pričakovane vremenske pogoje, teren in možnost oskrbe sem imela na krmilu kolesa v eni torbi (spalno vrečo za zimske dogodivščine, debelo spalno podlogo in šotor ter nekaj najnujnejših zdravstvenih stvari za sebe (tablete, obliži, povoji, balzame in mazila za zaščito ustnic in obraza pred UV žarki). V drugi torbi, ki je bila nameščena na vilico sprednjega kolesa, sem imela nekaj rezervnih delov za Dendija – pnevmatika, zračnici, tesnilno mleko za tubeless, kable in polnilnike za telefon, Garmin, sledilec in luči ter osnovne pripomočke za popravilo kolesa. V torbi za sedežem sem imela 60 energijskih gelov Winforce, zaščitno opremo za dež, puhovko, rokavice za zimske razmere, puhovko, nogavčke, rokavčke in še en rezervni Garmin. Na tej poti sem bolj gledala kaj imam in ne na to kaj mi manjka. Postavila sem se pred dejstvo, da s tem kar imam, moram preživeti, pa ne samo preživeti, tudi prikolesariti na cilj dirke. Kirgizijci pa so dokaz, da ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. Ne poznajo draginje, čeprav razen nona (tradicionalni kruh) in marmelade iz črnega ribeza in malin, v njihovi kuhinji ni ničesar drugega.

Tudi na tej tekmi, je bilo tako kot pri ostalih nepodprtih tekmah – v čim krajšem času je, kot veš in znaš, potrebno premagati progo. Tokrat je bilo to več kot 1900 km in 37.000 višinskih metrov. Slišala sem, da nekateri tekmovalci zelo malo spijo. Koliko in kako si ti spala v 14 dneh, kolikor si potrebovala do cilja?

Ja, nekateri skoraj nič ne spijo niti ne počivajo, sploh tisti, ki se borijo za prva mesta. Tudi sama bolj malo spim, po par ur na dan. Kakšno noč tudi nič ne spim včasih zato, ker potiskam pedala, včasih pa zato, ker kljub utrujenosti ne morem zaspat (mraz, naravni hrup …). Na tej dirki mi je celo dvakrat uspelo najti prenočišče, da sem spala v topli postelji.

Na Silk Road Mountain Race si se enkrat že podala. Ali je bilo v drugo lažje in ali je bilo kaj drugače?

Lani sem se zaradi sončnih opeklin ustnic ustavila 400 kilometrov pred ciljem dirke. Trasa dirke je bila letos drugačna kot lani in tudi eden izmed pozitivnih razlogov, da sem se ponovno prijavila. Glede na to, da sem pa že lani okusila čare divje narave, sem se letos na dirko pripravljala še z večjim respektom. Zaradi slabe izkušnje, ki sem jo lansko leto doživela s soncem, sem bila letos z zaščito proti soncu opremljena maksimalno, kljub temu pa sem že drugi dan opazila, da kljub zaščiti proti soncu, ki sem jo imela za ustnice, le-ta ne bo dovolj, zato sem se odločila, da vozim z zaščitno masko. Kljub težavam, ki jih imam z dihanjem skozi nos, sem z masko na obrazu uspela prekolesariti ali pa preplezati vse prelaze. Pomanjkanje kisika v mojem telesu se je začelo nekje nad 3.000 metri nadmorske višine, zaradi uporabe maske je bilo hlastanje za kisikom še večje.

Velikokrat sem se mukoma vlekla po dolgem strmem pobočju, štela potiske pedalov, odštevala metre in minute ter občudovala divjo naravo Kirgizije. Velikokrat sem želela odmisliti svojo nalogo, odvreči masko, pa sem si premislila, kljub temu, da je bilo dihanje silovito, premiki nog težki, monitor srčne frekvence pa nikakor ni odseval utrujenosti, ki sem jo občutila. Pravzaprav nič čudnega saj sem bila že na višini približno 4000 metrov nadmorske višine. Naravne lepote, gore, izredni vremenski pogoji (48 stopinj čez dan, na višini 1.400 nad morjem, orkanski veter, dež, led in sneg; približno 90% površine Kirgizije se nahaja na nadmorski višini višji od 1500 metrov ) in pristnost izkušnje je dejstvo, da se mi je Svilna pot za vedno vtisnila v spomin.

silk road mountain race

Nežnejši spol ni ravno množično zastopan na tovrstnih prireditvah. Kako je bilo tokrat in kakšen je bil odnos ljudi v Kirgiziji in moških sotekmovalcev?

Res je, žensk na teh tekmah ni veliko, najde pa se nas nekaj posameznic. Na tej dirki nas je bilo veliko in sicer 18 žensk med 170 udeleženci, od tega nas je 11 tekmovalo v kategoriji solo. Načelno na tekmah do sedaj nisem imela problemov z moškimi kolegi. Marsikateri kolesar si je želel čez noč mojo bližino (ne razumite narobe, varneje se je počutil, ko je bil le nekaj metrov stran). Marsikateri je bil nezadostno pripravljen, tudi luči nimajo ustreznih. Kolikokrat sem jih videla po dnevni etapi tako utrujene, da niso vedeli povedati niti enega smiselnega stavka. Smrkelj jim je tekel iz nosu, oči rdeče kot angora zajci, lačni, žejni 😊. Veliko moških tekmovalcev, ki so me srečali na poti, me je ogovorilo z besedami ali pa so samo s palcem na roki pokazali “dobra si”.

Foto Danil Usmanov

Ali si med tekmo imela kakšne tehnične težave, poškodbe ali kaj drugega?

Že prvi dan, ko se je bilo treba prečiti prelaz Jiptik (4185 m nad morjem), ki ni vozljiv, sem močno zvila zadnji disk, ki ga nisem več uspela popraviti, kljub številnim poizkusom. Ne samo “cviljenje”, ki me je včasih zelo motilo, zvit disk je tudi zaviral vrtenje kolesa, ob prisotnosti orkanskega vetra (seveda v prsa), sem se zato premikala po polžje.

Predzadnji dan sem poškodovala oz. so se pretrgali kabli med osnim dinamom, ki mi je omogočal neprekinjeno napajanje luči na kolesu in generiranje energije za polnjenje Garmina. Še dobro, da je to bilo na koncu dirke, ko sem že kolesarila proti mestu in je bila najdaljša razdalja med dvema krajema za oskrbo samo 86 kilometrov, tako sem lahko napolnila baterije za luči in Garmina v trgovini.

Največ modric sem pridelala prvi in zadnji dan (na Shamshi passu je snežilo). Prvi dan sem uspešno preživela kar štiri kaskaderske padce. Drugi dan dirke mi je bilo slabo, obračalo mi je želodec, ko sem se spomnila na večerjo, ki sem jo deloma pojedla prvi dan (samo krompir, pasje blazinice sem izpustila).

bernarda jurič, silk road

Kateri del telesa te po takšni preizkušnji najbolj boli in koliko časa običajno potrebuješ za regeneracijo?

Vedno se najde drug del telesa, ki dela težave. Še sreča, ker bi bila v nasprotnem primeru verjetno že invalidsko upokojena. Zadnjica je že bila v krastah velikosti dlani, opekline so po rokah posejale mehurje, zgodilo se je, da tri tedne nisem čutila vseh prstov na rokah … Na Swiss Bike Adventure sem v šestih dneh na 1.350-kilometrski trasi s 27.000 višinskimi metri dobila take sončne opekline na ustnicah, da sem bila dva tedna na antibiotikih, tablete proti bolečinam pa sem jedla kot bombone. Zaradi opečenih ustnic sem se lani na azijski Silk Road Mountain Race ustavila 400 kilometrov pred ciljem. Tri ure sem se ukvarjala z vprašanjem, ali naj pritisnem tipko SOS ali naj nadaljujem. Dva dni prej sem bila na poti srečala ekspedicijo francoskih motoristov, ki so si privoščili spremstvo, zdravniško pomoč v avtomobilu. Ustavili so se ob meni, in ko je zdravnik videl moj obraz, se je dobesedno zjokal.

Kaj bi svetovala nekomu, ki se prvič podaja na nepodprto tekmo?

Predvsem je nasvet odvisen od tega, kam se podaja. Če je možnost za oskrbo zgolj na 500 ali 800 kilometrov, je tveganje, ogrožanje lastnega življenja, kar precejšnje. Vedno pa moraš verjeti vase in si zaupati! Na mojih avanturah ni prostora za strah – in niti za spodnjice ne.

Ob prihodu na cilj si na svojo FB stran napisala “Rodila se je pa knjiga z naslovom Reveži civilizacije!” Nam lahko zaupaš ozadje naslova?

Slediti svilni cesti je tako, kot da bi sledili duhu. Nešteto poti, vse so prave … Začutila sem vzdušje tisočletne poti, po kateri so potovale dragocenosti, v njih odete miselnosti in verovanja, inovacije in ljudje – junaki in cesarji, vojskovodje in mistiki, trgovci in avanturisti. Ljudje so še vedno preprosti, odprti in ponosni. Ne stojijo v vrstah in ne prosijo za pomoč. Obstoječi domorodci še vedno živijo nomadsko življenje, niso integrirani v ekonomijo, živijo tako daleč od globalne ekonomije, da se ta jih niti ne dotika. Imajo še neposreden dostop do dobrin in upravljanje z njimi. Ti ljudje so vitki, zdravi in srečni, nikamor se jim ne mudi ter ne poznajo moralnega pritiska.

Bernarda, hvala in veliko uspeha na naslednji avanturi.

Rezultati

Startalo je 170 kolesarjev (nekaj je bilo parov, večinoma pa solisti) iz 40 držav, od tega 18 žensk (7 jih je kolesarilo v parih). Tekmo je v časovni omejitvi, diskvalifikacij ali odstopov zaključilo le 82 kolesarjev, od tega 3 ženske v solo kategoriji in dve paru.

Več na uradni strani organizatorja www.silkroadmountainrace.cc

Fotografije iz arhiva Bernarde Jurič

Freestyle Giant Wheelbase Ride Loose Riders Furam zase
Sledite nam