Žan Kuralt o dogodkih Loose in/at the … “Letos smo se s ketne sneli dvakrat, prihodnje leto bodo za to kar tri priložnosti.”
Za nami sta Loose at the Coast in Loose in the Woods, dve različni bikepacking druženji, ki ju v kolektivu gravgrav pripravljamo skupaj z Loose Cycles. Ker se držimo tistega znanega pravila n+1, smo za prihodnje leto v koledar spravili tri.
Loose zgodba se je letos začela aprila na Obali, kjer smo sezono otvorili z Loose at the Coast, nadaljevala pa konec julija, ko smo izpred Loose Cycles v Ljubljani krenili na tridnevni potep po notranjskih gozdovih, od tod ime Loose in the Woods.
Koncept je enostaven. Mi pripravimo traso, poskrbimo za prenočišče, večerjo in zajtrk. Štartamo vsi skupaj, nato pa se vsak po svojih zmožnostih loti začrtane trase. Morda že kje na poti, zagotovo pa se v hostlu oz. kampu ponovno snidemo in si ob kozarcu hladnega napitka izmenjamo pripetljaje s poti.
Loose at the Coast
Aprilski Loose at the Coast je bil naš prvi bikepacking vikend v letu in temu primerno zgodnja priložnost za test sistema ob začetku sezone.
Na neobvezni spoznavni vožnji vzdolž Obale smo se dobili že v petek, naslednje jutro je sledil uradni štart dogodka s ciljem na Krasu. Vzpon čez Kraški rob na Socerb je bil razmeroma nežna uvertura v to, kar je sledilo na poti do Pliskovice. Kilometri so samo številke, in približno 85 kilometrov na papirju običajno ne predstavlja prevelikega izziva. Hudič seveda preži na kraškem terenu, ki s širokim naborom podlag, od utrjenega šampanjskega makadama, do kolovozov in kamnitih enoslednic poskrbi, da na poti zagotovo ni dolgčas in da si je prav vsak kilometer treba prislužiti. Vsi, ki smo zbrcali do Hostla Kras, smo si obenem prislužili tudi slastno večerjo, topel tuš in udobno posteljo. Pred tem pa smo ob tabornem ognju podelili nagrade priložnostne špargljade – nekateri udeleženci so na poti uspeli nabrati zavidljivo količino divjiih špragljev, ki smo si jih naslednji dan seveda privoščili za zajtrk.
Prav skupni večeri so eden glavnih razlogov, da smo Loose dogodke sploh začeli pripravljati. Če se čez dan skupina raztegne in se tempo in postanki naravno uredijo glede na razpoloženje posameznikov, se zvečer se zgodba ponovno sestavi, le da je takrat nekoliko manj govora o vatih in več o tem, kdo je kje narobe zavil, kdo je našel najboljšo gostilno in koliko sladoledov je zmazal po poti (tipično je bil sladoledni zmagovalec Max).
Aprilska Primorska se je za takšen začetek sezone odlično izkazala, zato vsekakor ostaja na koledarju tudi prihodnje leto.
Čez nekaj mesecev smo se zapodili v notranjske gozdove.
Loose in the Woods
Konec julija smo med vrhuncem enega od vročinskih valov iz Ljubljane krenili v zavetje notranjskih in Snežniških gozdov. Čez Barje na Vrhniko, nato preko Menišije proti Cerknici ter naprej pod Snežnik, kjer sta nas v Kampu Beli Gaber dve noči gostila Mateja in Beno.
V primerjavi z lansko izvedbo smo torej nekoliko spremenili format in obakrat prenočevali na isti lokaciji. To je bil zadetek v polno, saj smo kolopakiraške potrebščine prevažali samo prvi in zadnji dan, vmes pa so ostale v kampu. Na kraljevski etapi okrog Snežnika in Javornikov smo se tako podali nenaloženi. Na dve etapi, sprašujete? Ja, ponudili smo 80 in 130-kilometrsko zanko, za vsakogar nekaj.
V izvirnem načrtu je bila daljša izmed tras z dodatnimi 30 kilometri še precej bolj odštekana in bistveno bolj osončena. Ker je vročinski val temperature v dolinah potisnil krepko prek 30 stopinj, smo pred štartom sprejeli edino smiselno odločitev: traso smo skrajšali in najbolj izpostavljene dele preusmerili v hlad notranjskih gozdov. Še en zadetek v polno: na neskončni mreži snežniških makadamov z iskanjem sence ni bilo težav, prometa za vikend ni bilo in ne zlažem se preveč s klišejsko izjavo, da so nam pri dvigovanju prahu družbo delali samo medvedi. Posebnih incidentov k sreči ni bilo, so pa Poldeta, Mili Vanili in ostalo zverjad nekateri udeleženci opazovali z varne razdalje.
Po sobotni vožnji je čisto prvič na naših dogodkih sledil še družabno-teoretični program. Max Riese je predstavil svoje izkušnje z ultrakolesarstvom in kolopakiraško opremo ter razložil, kako se loti sestavljanja opreme za dolge in hitre vožnje. Pozoren je bil na najmanjše detajle, ki so v njegovem primeru resnično prinašali uspehe. Nekje med obema našima dogodkoma je na večdnevni dirki Hellenic Mountain race v cilj pripeljal 25 minut pred drugouvrščenim. Nekaj tednov po Loose in the Woods je Silk Road Mountain Race končal kot drugi. Še nekaj tednov kasneje pa … Ah.
V nedeljo smo ponovno privezali torbe na okvirje koles in se čez Bloke odpravili proti Ljubljani. Na Bloškem jezeru je sledil postanek za sladoled, nekoliko pozneje pa zaradi vročine še nenačrtovan spust do Iškega vintgarja. Po dveh dneh pri več kot 30 stopinjah je bila 15-stopinjska Iška dovoljšen argument za spremembo trase. Od tam sta ostala le še povratek čez Barje ter zaključek v Ljubljani.
To je bil torej Loose in the Woods, po naši neodvisni oceni najboljši Loose dogodek doslej. Trije dnevi, dve noči v kampu Beli gaber in približno 300 kilometrov na gladkih makadamih.
Trase so samo del zgodbe
Pri pripravi svojih dogodkov nesorazmerno veliko časa porabimo za načrtovanje tras. Na zemljevidu premikamo točke in črte, preverjamo satelitske posnetke, gremo na teren, ugotovimo, da pot ne obstaja več, (po)iščemo drugo, na koncu pa nekaj dni pred dogodkom celoten odsek spremenimo še enkrat, do bo bolj “tekoč”.
Vse to je seveda pomembno, vendar smo skozi nekaj dogodkov ugotovili, da je dobra trasa le del enačbe uspešnega dogodka. Potreben, ne pa zadosten pogoj, če hočete. Skoraj enako pomembni so tudi družba in ljudje, ki se znajdejo na dogodku.
To je bil en od razlogov, da smo letos pripravili štipendijo, ki smo jo na dolgo poimenovali Loose in the Woods x gravgrav collective Bikepacking Scholarship in pet mest v celoti subvencionirali mladim udeleženkam in udeležencem, ki bi se dogodka sicer težje udeležili. Poleg prijavnine smo jim po potrebi pomagali še z opremo, fanta iz Loose Cycles pa sta poskrbela, da so kolesa tekla kot namazana. Ne zato, ker bi želeli iz bikepackinga delati posebno znanost, ravno nasprotno: ker je včasih največja ovira pri prvem večdnevnem izletu preprosto to, da ne veš, kje začeti.
In to nas vrne tudi na naš začetek. Ko smo se spomladi 2024 še precej zeleni lotili organizacije Risovega prekonočnika (prosto po Šuntajsu, ministru za slabe prevode), si nismo mislili, da bo zadeva prerasla v nekaj tako velikega. Zahvala za to gre Maretu in Tinetu iz Loose Cycles, ki sta v idejo verjela in navsezadnje dovolila, da ji nadenemo njuno oznako. Zahvale gredo tudi Maxu in članom kolektiva gravgrav ter nenazadnje celotni skupnosti, ki je zrasla skupaj z našimi dogodki.
Zahvala gre tudi Iztoku in Subway Slovenija, ki so poskrbeli za slastno malico na poti na obeh dogodkih.
Naprej brez Maxa
Žal tokrat ne moremo pisati samo o kolesarjenju.
Še v začetku avgusta smo z Maxom Riesejem sedeli v Belem Gabru, dvigovali prah na makadamih okrog Snežnika in razpravljali o tem, kaj bi lahko naslednje leto naredili bolje in drugače. Mesec in pol pozneje ga ni bilo več.
Max je bil ustanovitelj gravgrav collective in eden glavnih motorjev Loose dogodkov, predvsem pa človek z izredno sposobnostjo okoli skupne ideje zbrati ljudi, ki se pred tem morda sploh niso poznali. Velik del tega, kar so danes Loose kolopakiraški dogodki je nastal prav iz njegovega pogleda na kolesarjenje – dovolj resnega, da te zanima, kam in kako daleč lahko prideš, in hkrati dovolj neresnega, da rezultat nikoli ni pomembnejši od ljudi, s katerimi si tam.
Zato bo prihodnje leto drugačno, kot smo si ga predstavljali še poleti. Toda načrti, o katerih smo govorili, ostajajo, in ni jih malo.
2027: trikrat Loose
Loose at the Coast se vrača med 16. in 18. aprilom 2027. Ostajamo pri spomladanskem terminu in preverjenem receptu, ter štartom v Kopru.
Loose in the Woods bo od 30. julija do 1. avgusta 2027. Tudi prihodnje leto se vračamo v gozdove, kjer se je letošnji format z dvema nočema v isti bazi izkazal za precej posrečeno kombinacijo bikepackinga in raziskovanja okolice.
Jeseni pa dodajamo še tretji dogodek. Za zdaj mu delovno pravimo Loose in the Head, na koledarju pa si lahko označite 16. in 17. oktober 2027.
Že ime je majhen namig, v katerem koncu Slovenije se bomo znašli, več pa za zdaj ne izdamo. Lahko pa povemo, da bo tretji Loose nekoliko drugačen od starejših sorojencev. Dvodnevni format bo prinesel manj kilometrov in predvsem manj višinskih metrov, zato bo primeren tudi za tiste, ki se jim je kakšna od naših dosedanjih tras zdela nekoliko preveč ambiciozna za sproščen vikend na kolesu.
To seveda še ne pomeni, da bomo iskali samo najkrajšo pot od ene gostilne do druge. Čeprav glede na predvideno lokacijo tudi tega ne gre povsem izključiti.
Tako bodo leta 2027 na koledarju prvič kar trije Loose vikendi: Coast aprila, Woods konec julija in Head oktobra.
