”Six seven” je nesmiselna besedna zveza mladih, zaradi katere so bili v času njene največje popularnosti v šoli nekateri deležni tudi vzgojnih ukrepov. Nanjo sem se spomnil v soboto, ko je Deklevc ugotovil, da letos furamo že šesto ali sedmo Martinovo turo*. Skratka, nekaj med šest in sedem.
*Oprosti, Mah, sem te zavedel. V resnici nimamo najbolje preštetih oziroma nisem štel dveh predkoronskih. Tako čisto lahko, da je bila že deveta. Naredimo naslednje leto kar jubilejno! Andrej
Vreme je bilo takšno, kot se za november spodobi – malce turobno, a ne prehladno. Vsekakor precej boljše, kot ga je napovedovala vremenska napoved. V Podutiku je bilo zmernih 7 stopinj, zbralo se je 20 veselih martinovalcev (zraven sta všteti tudi dve dami, en Hrvat in en Nemec), trije vodniki in AndrejD brez kolesa, a z glasnim mtb.si vanom. Kar je danes že prava redkost, je na Martinovi turi še vedno pravilo: število akustičnih kolesarjev krepko prekaša manjšino električistov. Morda je razlog za to prav tisti detajl nad kmetijo Kozjek. Manjka pa nam nekaj podmladka. Očitno Martinova tura še ni dovolj kul za ”six seven” generacijo.
Počasi smo poganjali pedale proti Gontam. Zadnje dni ni bilo vlage, zato je bila hosta povsem suha. Pavza na turistični kmetiji je bila letos kratka. Mislim, da smo naročili samo eno kavo. Med Kozjekovo domačijo in Igalami se povprečna naklonina dvigne na 32 %. Organci smo tam vrgli kolesa čez rame in jih odnesli na vrh, električarji pa so končno zašvicali full. A s pomočjo žive verige smo na vrh spravili tudi tistih nekaj električnih godal. Spust do Govejka je vedno eden najlepših odsekov ture. Tudi letos je jesenska simfonija nežno šumela skozi odpadlo listje. Brez ojačevalcev, seveda.
Pavza na Govejku je bila nekoliko daljša. Večina je takoj pobegnila v toplo zavetišče na štruklje, ričet in štrudelj (ter čaj). Akumulirana toplota je med hitrim spustom v Ločnico izpuhtela a se je spet vrnila med strmim vzponom na Jakoba. Tam nas je čakalo tisto, česar smo se ves dan po malem bali. Padle so prve kaplje dežja. Pa so nas v resnici želele le malo prestrašiti, saj se je že za župno cerkvijo Svete Katarine dež unesel. Očitno se je vreme strinjalo, da bomo mokri le od znoja.
Pri Slavkovem domu smo morali na obvoz – po asfaltu, potem pa nas je čakal še Šišenski hrib. Ja, za tega se splača prihraniti nekaj moči. Ali pa črtic na bateriji. Njegove štajge niso nedolžne in tudi elektrika tam ne pomaga več toliko, kot bi si kdo želel.
Za zadnji spust dneva smo si letos privoščili malo zahtevnejši High Voltage 2, levo od Borovničk, malo zahtevnejši. Dogajanje v Flying Smokerju ni bilo več del vodene ture, zato ne šteje v uradno statistiko. Ta se je ustavila pri 40 kilometrih, 1.450 višincih in 3 urah ter 30 minutah neto vožnje. Vse, kar je sledilo, je bilo stvar proste izbire in osebne odgovornosti.
Martinova tura je v resnici spominska tura za Gorazda Stražišarja. Žal nas že to soboto v Cerknici čaka nova spominska. Tokrat bomo vozili za našega Uroša Ložarja. Vremenski obeti zaenkrat niso super obetavni, sledi FB dogodku.
Saj so lepe, tele jesenske ture. Barve, listje, dobra družba, štruklji … Če le ne bi bile spominske.
