Po argentinskih širjavah, žgočem soncu, ob pomanjkanju vode in z veliko predrtimi zračnicami. Pester februar za Anjo in Barbaro.
24. oktobra sta se Anja in Barbara z letalom odpravili z ljubljanskega letališča prek Amsterdama do Buenos Airesa in za konec čisto na jug Argentine, do Ushuaie. Tam je bil start njune bikepacking avanture, ki ju sedaj vodi vse do Mehike!
Na kolesu sta že dobre štiri mesece. Po pohajkovanju v Čilu sta se vrnili v Argentino, pot nadaljevali po priljubljeni cesti, ki sliši na ime Ruta 40 in prečka celotno državo, vmes pa kolesarili po poti ob sedmih jezerih. Vso pot ju je spremljalo pravo poletje s kar visokimi 35 stopinjami v senci, največjo težavo pa je predstavljala zadostna zaloga vode, saj je razdalja med kraji kar velika. Ja, tako je bilo januarja. In kaj se je dogajalo v februarju?
Takole pravita dekleti:
“Ko sva zapustili vasico San Martin de los Andes, se je za naju kolesarjenje po poti ob sedmih jezerih končalo. Pred nama je bila po dolgem času zopet puščava in tokrat je argentinsko poletje pokazalo svojo moč. Ves čas kolesarjenja skozi puščavo so naju spremljale visoke temperature, ki so se dvignile vse do 45 stopinj in skoraj celotno pot nobene sence. Razdalje med vasmi so bile po približno 200 kilometrov, za kar sva vedno potrebovali tri ali pa štiri dni, saj je bilo na poti dosti vzponov.
Velik izziv je bila tudi voda. Natovorili sva se vsaka s po petimi litri vode, ki sva jo hitro porabili, saj sva jo uporabljali tudi za kuhanje. Zopet so naju rešile estancije (velike kmetije), kjer so nama vedno pomagali in nama dali pitno vodo za na pot. V takšnih razmerah začneš resnično ceniti vsako kapljico.
Nekaj časa po vstopu v naslednjo provinco Argentine, Mendozo, pa sta puščavo zamenjali zelena barva in rodovitna zemlja. Ta provinca je drugače znana po velikem številu vinogradov in dobrem vinu.
Pot naju je nato vodila mimo San Rafaela, ki sva ga spretno obšli. Za nobenega kolesarskega popotnika ni prijetno kolesariti skozi velika mesta. No, tukaj sva imeli malo smole. Šotor sva postavili pod edinim drevesom, ki nama je lahko v tistem trenutku dajalo senco, nekako 400 metrov stran od ceste.
Ko sva se zjutraj zbudili, sva na Barbarinem kolesu zagledali prazno zadnjo gumo. Obrnli sva kolo in ugotovili, da je na plašču polno majhnih trnov. S pinceto (še dobro da jo je Barbara sploh imela) sva tako izvlekli kakšnih 10 majhnih trnov, tako iz zadnje kot iz sprednje gume, in zamenjali obe zračnici.
No, naslednji dan se je zračnica predrla tudi meni. Kljub temu, da imava gume Schwalbe Mondial, ki imajo dodatno zaščito proti predrtju, to še ne pomeni, da ni možno, da bi uspel voziti brez enega samega defekta. V zadnjih dneh sva kar precej flikali oziroma menjali zračnice, tako da je bilo kar pestro.
Pot naju je nato vodila mimo mesta Mendoza, v katerem se nisva zadrževali. Kolesarili sva naprej do puščavskega mesta San Juan, tam naju je pričakala družina Matya Amaye (popotnik, ki sva ga gostili v Sloveniji). Sedaj si bova vzeli kakšen teden zasluženega počitka, skočili na kakšen izlet in sladoled. No, kdo ve, mogoče tudi na kolo, seveda nenaloženo. Potem jo mahava naprej proti severu Argentine.”
Anjo in Barbaro lahko spremljaš na facebooku pod imenom The Bike Wanderers.
Fotografije so njuno delo
Preberi še
The Bike Wanderers: Južnoameriški popotnici se javljata že tretjič
The Bike Wanderers: Drugo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Prvo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Odkrivanje Južne in Srednje Amerike s kolesom
