Pumpaj Slo Velenje
Ride Loose Riders Wheelbase Freestyle Giant Ciklo Centar
14. avgusta 2022

Vodnik Tomaž Poličar s prvim delom reportaže iz gorskokolesarske eksotike, ki pa je zahvaljujoč evropskemu čezmejnemu projektu vsaj na tej trasi že lepo razvita. In Slovencem ne predaleč!

Med prvomajskimi počitnicami me iz Münchna pokliče dolgoletni prijatelj Peter in me povabi na tedenski bike trip v Severno Makedonijo in Albanijo. Pogledam v koledar, se pri ženi previdno pozanimam o družinskih načrtih … in potrdim.

Kolesarska potepanja s Petrom mi vedno ostanejo v spominu. Kolesarske poti v dolini Soče je odkril, še preden smo jih Slovenci odkrili sami, zato zaupam njegovi presoji. Šele naknadno izvem, da so Alliance ASE tam v okviru evropskega projekta čezmejnega sodelovanja med Severno Makedonijo in Albanijo zgradili mrežo gorskokolesarskih poti, s katerimi so v enem turističnem produktu povezali obe državi.

Takoj po povratku s počitnic si tako začnem organizirati nov dopust. La dolce vita! S Petrom uskladiva lete in rezervirava karte, priskrbim si torbo za kolo, poskrbim za generalni servis svojega Hightowerja. Iz Celovca prek Dunaja letim v Skopje in se iz Tirane prek Züricha vračam v Ljubljano. Od Anžeta iz Alliance izvem, da se iz Zagreba leti brez prestopanja, a v mojem primeru se ne izide.

Ko tako 23. maja sedim na letališču v Celovcu, prebiram program potovanja: Skopje, Narodni park Mavrovo, Rostuse, Dibër in Tirana. Do zdaj sem tudi že zbral nekaj informacij o obeh državah in čezmejnem projektu “Cross-Border Biking: Next Level Adventure Tourism in Mavrovo, Rostuse & Dibër”, ki ga je financirala EU. V okviru projekta so zgradili nove kolesarske traile oz. za kolesarsko rabo prilagodili obstoječe poti, Anej z ekipo pa je usposobil lokalne vodnike. Cilj projekta je ustvariti nujno potrebna delovna mesta, saj brezposelnost v obeh državah presega 20 %, med mladimi pa je celo več kot 30-odstotna, še zlasti v strukturno šibkih obmejnih regijah obeh držav.

Pred pristankom v Skopju skozi okno opazujem zeleno in redko poseljeno hribovito pokrajino. Da MTB terenov tu zagotovo ne manjka, ugotovim že iz zraka. Severna Makedonija je za četrtino večja od Slovenije in ima le peščico več prebivalcev. Zanimivo je, da je Veliki Korab z 2.764 m.n.v. najvišji vrh tako Severne Makedonije kot tudi Albanije, hkrati pa je bil nekoč tudi drugi najvišji vrh Jugoslavije – Slovenci imamo le 100 m daljšega … mislim višjega. Ko preberem, da skozi Skopje teče reka Vardar, si iz glave več ne morem izbiti melodije Od Vardara pa do Triglava.

Na letališču me pričakata Peter in Robert, v živahnem pogovoru s severnomakedonskim vodnikom Dimitrijem in Orgestom, ki prihaja iz Tirane. Prisrčen objem s starima znancema in krepak stisk roke z novima prijateljema. Ko so torbe s kolesi če nekaj minut na strehi, ostala prtljaga v prtljažniku, mi pa na zadnjih sedežih džipa, se odpeljemo proti središču prestolnice. Nastanitev v hotelu, večerja, pivo in pregled načrtov za prihodnje dni.

Skopje in Vodno

Naslednje jutro se nam pridruži še Jorgos, lokalni vodnik iz Skopja. Rojen v Grčiji, se je med študijem v Italiji zaljubil v Makedonko in ji sledil v Skopje. Tako se Albanec, Grk, Makedonec, dva Nemca in Slovenec – boljši primer mednarodnega sodelovanja in multikulturnosti bi si težko zamislili – zapodimo v mestni klanec, na Vodno. Po mestnih ulicah pridemo do začetka novozgrajenega uphill traila in se po senčnem gozdu vzpnemo do spodnje postaje kabinske žičnice.

Ker 24. maja v Makedoniji godujeta sv. Ciril in Metod in je dan dela prost, v senčnem parku ob spodnji postaji vse vrvi od življenja. Vse klopi v sencah in prostori za piknike so zasedeni. Oskrbimo se z vodo in preostanek vzpona opravimo z gondolo. Od zgornje postaje gondole nam pogled uhaja na mesto pod nami ter na gorovje na meji s Kosovom in Albanijo, kamor nas bo pot vodila še isti dan. A Jorgos že nervozno čaka, pokazati nam želi čim več domačih trailov, ki jih je na Vodnem težko natančno prešteti.

Po ogrevanju na “Penzionistu” se še dvakrat vzpnemo na vrh in odkrivamo labirint poti na Vodnem. Pohodnikov je ta dan res precej, a Jorgos ima v rokavu toliko različnih možnosti, da lahko kljub temu uživamo v spustih. Ker dneva nismo začeli prav zgodaj, čakata pa nas še kratek ogled mesta in pot do narodnega parka Mavrovo, se po treh vožnjah od spodnje postaje gondole po strojno zgrajenem “Adrenalin Trailu” več po zraku kot po tleh spustimo na mestne ulice.

Na ploščadi Makedonija, glavnem mestnem trgu, ki so ga v okviru projekta “Skopje 2014” popolnoma prenovili, nas pozdravijo gigantski kip Aleksandra Velikega ter veličastne stavbe v neoklasicističnem in baročnem slogu. V okviru prenove je bil izbrisan velik del jugoslovanske preteklosti, mestnemu središču pa je bila vsiljena nova identiteta. Prvotno ocenjeni stroški 80 milijonov evrov naj bi zrasli na kar 500 milijonov. To pa je znesek, ki bi ga lahko – kot je ob obisku države moč hitro ugotoviti – porabili za veliko bolj smiselne naložbe. Ko je bil glavni zagovornik projekta, takratni predsednik vlade Nikola Gruevski, po zamenjavi oblasti leta 2018 obsojen zaradi zlorabe položaja, je pobegnil k prijatelju Viktorju Orbanu in na Madžarskem dobil politični azil.

skopje mountain bike

Preden pozno popoldne zapustimo Skopje, nas Jorgos povabi v na prvi pogled neugleden lokal Toto v eni od uličic, kjer prvič resno preizkusimo makedonsko gostoljubje in kulinariko.

S polnimi želodci se odpeljemo proti Mavrovu, največjemu narodnemu parku v Severni Makedoniji, kjer med drugim domujejo balkanski ris, volk in rjavi medved. Sproti se ustavimo v Tetovu in si ogledamo slikovito Šareno džamijo (Pisana Mošeja). Pozno zvečer nas že v trdi temi le streljaj od obale jezera Mavrovo toplo sprejmeta in z večerjo pogostita Vladimir in Sonja v njuni zelo očarljivi rustikalno opremljeni koči Carevec.

Narodni park Mavrovo

Naslednji dan začnemo z bogatim zajtrkom – ajran, burek, ovčji sir, kumare in paradižnik, pečena paprika in namazi so dediščina iz osmanskih časov. Tako okrepljeni smo pripravljeni na nove podvige.

Po kratkem transferju se znajdemo na planoti nad jezerom Mavrovo in pogledujemo proti neporaščenim pobočjem na meji z Albanijo. Še vedno zasneženi vrhovi segajo tudi več kot 2700 m visoko. Po makadamskih cestah in kolovozih prečimo planoto. Če smo še prejšnji dan na Vodnem srečevali številne pohodnike, tu ni žive duše. Na dolgem in nezahtevnem spustu zabavo občasno kvarijo le brinovi grmi, ki zaraščajo stezo, ali kaka veja, ki leži čez pot. Zdi se, da smo med prvimi kolesarji, ki po koncu zimske sezone uporabljajo pot.

Kar naenkrat se znajdemo v areni smučišča. Mavrovo je največje smučišče v Severni Makedoniji, ki ga pozimi obiščejo številni pretežno domači gostje, o čemer pričajo lično zgrajene smučarske koče nad jezerom. Zdaj pa pogled na spodnjo postajo žičniških naprav spominja na prizor iz vesterna. Ob prazni cesti stojijo brunarice za izposojo smuči in trgovina z okrepčili. Na popolnoma praznem in prašnem parkirišču v sončni pripeki naložimo kolesa, se oskrbimo z vodo in sedemo v Orgestov džip.

Še enkrat se zapeljemo na planoto in zadnji del vzpona opravimo na noge, za kar smo nagrajeni s čudovitimi razgledi in neskončnim tehnično zahtevnejšim spustom proti vasi Galičnik in naprej v Janče. Žgoče sonce, skalnat teren, številne serpentine in predvsem brinovimi grmi, ki ovirajo pogled na trail in dražijo kožo, nas dodobra utrudijo, zato smo veseli, ko za vasjo Galičnik pot vendarle postane nekoliko bolj tekoča. V Jančah nas v jugonostalgičnem Hotelu Tutto pogostijo s kar preoobilnim makedonskim kosilom, v katerem uživamo ob poslušanju zgodb ponosnega lastnika, gradbenega mojstra Tutta.

Vrbjani – Žirovnica

Tudi tretji kolesarski dan začnemo z dolgim transferjem. Ko se dodobra pretreseni od vožnje v džipu končno presedemo na kolesa, da bi odpeljali zadnji del vzpona in trail AsanVrbjaniŽirovnica, Dimitri iz prtljažnika privleče tablice, ki naj bi jih obesili med vasema Vrbjani in Žirovnica. Ko je prvi večer ob pivu omenil, da bi lahko pomagali markirati eno od poti, smo bili seveda vsi takoj za. Tako smo zdaj v rokah držali rumene tablice s črno grafiko in napisom, prav takšne, kot jih že poznam s fotografij iz Avstralije. Le da je na teh pisalo: “BEARS ON BIKING TRAILS”. Ko se nejeverno nasmehnem, Dimitri resno doda, da je na tem območju precej medvedov, ki se po grapah hodijo napajat k reki kakih 100 metrov pod trailom. Da se trail zato imenuje “Medvedova” in da nam priporoča, da si kar med vožnjo zapojemo ali povemo kako umazano šalo, karseda glasno, kakopak. Torej bomo preizkušali svoj glasbeni talent, ne pa likovnega, z barvo in čopičem, kot smo sprva pričakovali? Ob opazki, da glede na to, da imamo v skupini dva Bavarca, lahko tudi jodlamo, se nekoliko sprostimo, spakiramo tablice in stopimo na pedala. Upam, da bo naše petje in jodlanje medvedom še manj po volji kot Orgestu. Spust odpeljemo v pretirano akustičnem vzdušju in ob glasnem navduševanju nad trailom. Kar malce z olajšanjem se v Žirovnici spet preštejemo.

Zbogum Makedonijo, Përshëndetje Shqipëri!

Še isto popoldne nas čaka prehod meje z Albanijo in kar je bilo še pred kratkim nepredstavljivo, zdaj ne predstavlja nobene težave več. Ko po makadamski cesti iz Žirovnice prek Male planine in Goleme planine po ca. 1.200 višincih končno prigrizemo na mejni greben na nadmorski višini skoraj 2.000 m – od konca makedamske ceste je bil do grebena v okviru projekta zgrajen uphill trail – nas na prehod meje opozarja le majhna rumena tabla. Zdaj sledi “čezmejno gorsko kolesarjenje” v najčistejšem pomenu besede in najboljši mogoči obliki. Dobrodošli v Albaniji, zakliče Orgest in požene.

Kmalu še drugi del – Albanija!

Fotografije Robert Niedring @robertniedring

Preberi/oglej si še

Mah nas razvaja: Na strehi Alp
Video sredica: Lepote Severne Makedonije

Ride Loose Riders Wheelbase Freestyle Giant Ciklo Centar
Sledite nam