Na shod Yetijevega plemena v Kolorado

Tudi Mare ima naenkrat čas. Uredil je fotografije in spomine ter nam pripoveduje, kako se je imel lani v Koloradu z Yetijevim plemenom in Utahu na poteh v skalnati puščavi Moaba.

Nori časi! Dobro vreme za bajk, a nevidni sovražnik nam pravi #ostanidoma …
Ker pa sem že doma, sem končno počistil vse lanskoletne fotografije. Pri obujanju lepih spominov na avanture je nastala ta zgodba.

Februarja 2019 je priletel Amandin mail: “Marko, Yeti Tribe 2019 bo avgusta. Pridi!” Kul je, če imaš insiderske informacije, ker lahko prej začneš planirati pot. Zavidam tistim, ki znajo planirati dopust par mesecev prej. Jaz, deloholik, dopusta ne znam planirati. Tja v podzavest si dam, da bi bil ta dopust super, super, da grem v Kolorado obiskat Yeti, prijatelje, s katerimi delam preko maila, in da osebno doživim Yeti Tribe, srečanje lastnikov koles te kultne znamke, oz. da doživim MTB Woodstock.

Mesec pred odhodom je odločitev padla: letalska karta, rent a car, 3x hotel, ker bi šotor in spalka podražila letalsko karto, ter kufer za ljubico (Yeti SB150).

Ljubljana, Benetke, Frankfurt, Denver. Pri prevzemu avta prva in edina borba, ali sem Slovenec ali Slovak. Punca na drugi strani pulta je bila ekstremno luštna. Američani ne šparajo jezika in debata Slovaška vs. Slovenija se je zavlekla v dolge minute, medtem ko so iskali ključe mojega novega avta. Debata bi še trajala, a sem naredil napako, ko sem omenil Melanijo kot Slovenko. Ključi avta so se hitro našli. Pravilo št. 1 v ZDA: ne omenjaj Trumpa! Čeprav so ga izvolili, ga večina ne mara.

Kolo je kaj hitro končalo na zadnjih sedežih za deset dni mojega Cadillaca XTR 5: Cadillac, ker smo že v ZDA, 5 kot srečna številka in XTR kot želja vsakega gorskega kolesarja. Vklop motorja in 8 ur vožnje do Tellurida, kjer je bil zbor Yeti plemena. Vmes pa z avtom dvakrat krepko čez 3000 m! S čimer moj Cadillac s 3,6l V6 in 310 konjiči ni imel nobenih problemov. Roko na srce, vožnja je v ZDA napram SLO zelo, zelo počasna. Večinoma na avtocesti hitrosti ne presegajo 105 km/h! Par dni kasneje v Utahu sem si lahko privoščil celih 128 km/h! Hitrosti so nizke, a se vseeno daleč pride! Za piko na “i” še ekonomične! Le 5,6 l 95-oktanskega goriva na 100 km. Prva in ne zadnja lekcija ekologije: draga Evropa, prosim ukini kavne mlinčke pod pokrovi in nam vrni V6, V8 motorje!

Več kot pol poti sem vozil v temi in v Telluride prispel v zgodnjih jutranjih urah. Par ur spanja in šele, ko sem se zbudil, sem se zavedal, v kakšnih nebesih sem. Mesto Telluride je nastalo v času zlate mrzlice. Leži med gorami in to zelo, zelo visoko. Nadmorska višina mesta je kar 2662 m! To je sto metrov višje kot Kredarica. Mondeno smučišče, golf in bike park so stopnico višje, na dobrih 3000 metrih. Čeprav okolica, kot so breze, smreke in bujna trava, ne spominjajo na tako visoko nadmorsko višino, le to hitro začutiš na kolesu. Vsak vzpon je prvi dan muka … Z dnevi ta problem mine – beri: višinske priprave.

Prepoznavne barve v vrsti za gondolo

Bil je petek, dan, ko se je Yeti pleme počasi zbiralo v baznem campu. Petek je bil za vse Yeti Tribe obiskovalce prost dan. Kot večina drugih sem se odločil za sedežnico in bike park. Kamor koli si se obrnil – Yeti, le peščica drugih znamk.

Bike park Telluride se po besedah drugih, ki so mi delali družbo na sedežnici, po urejenosti uvršča v zlato sredino bike parkov. Vseeno je bil zame eden boljših do sedaj. Osebno menim, da mora bike park ponuditi zabavo za vse, od začetnika do profi kolesarja. Proga Tommyknockern je na prvo oceno Cross Down, na določenih delih pa Pump Down. Proga, kjer se ogreješ, spočiješ ali igraš med pumpanjem navzdol. Hitrost, ki jo s pumpanjem dosežeš, je lahko visoka. Preglednost na progi je fantastična, le na redkih delih uporabljaš zavoro.  Primerna je za tako za profija kot za 4-letnega fanta, ki sem ga srečal skupaj z njegovim očetom. Proga Ore Hopper je posejana s tejbli. Žal je bil med mojim obiskom spodnji del zaprt. Ter proga Shift Boss – easy dh proga, ki pa si jo lahko krepko začinil z vzporednimi progami. Ena od teh je bila tudi proga, ki je leta 2002 služila kot proga za svetovni pokal (oglej si video iz 2002).

Po parih urah furanja in predvsem visoke nadmorske višine (3400-3000 m) se je utrujenost že krepko poznala. Tudi lakota in žeja sta klicali po vrnitvi v Yeti Tribe bazo. Hrane in piva je bilo toliko, kot si zmogel. Po večerji si imel priložnost priključiti se delavnici Shimana in Foxa ali oditi na masažo. Sam sem se s kozarcem piva zapletel v pogovor o tem in onem z novimi prijatelji za mizo. Ko je tema nanesla na to, kdo sem in od kod prihajam, so se mi trije odzivi še posebej vtisnili v spomin. “Ali ni Slovenija med Italijo in Madžarsko?” “Ali ni Yeti v Sloveniji predstavil nova dva modela?” “Slovenija: da, Anže Kopitar”. Yeti ve, kje je mala, lepa Slovenija. In s tako debato je dan odšel v noč.

V redkem zraku vsak v svojem tempu

Sobota: Yeti Tribe day oziroma Yeti grup ride

Zjutraj smo se zbrali v bazi in v naključno sestavljenih skupinah šli na skupinsko furo. Če se še pravilno spomnim, je bila fura dolga približno 35 km. Iz baze smo po ravnem odkolesarili v center mesta Telluride. Od tam smo šli z gondolo na start, še prej pa opravili obvezno fotkanje z jetijem osebno. Nato smo se s kolesom po progi Prospect počasi dvigovali proti najvišji točki z vmesnimi rahlimi spusti. Medtem, ko so oči počivale v lepi zeleni naravi, je v pljučih bolelo zaradi pomanjkanja zraka. Najvišja točka je bila malce pod 4000 m nad morjem. Kako goljufiva je bila narava okoli nas.

Yeti SB150 je enduro kolo, a je vse vzpone opravilo fantastično. Po vzponu vedno pride spust. Spust po progi Boomerang je bilo najbolj kičasto doživetje. Brown powder, zelena srednje visoka trava ter breze: tudi za minuto ni bilo potrebno dati prsta na zavoro, zgolj držanje krmila in flat out. Kičasto! Proga nas je pripeljala nazaj v bazo, kjer se je prava stvar šele začela.

Po večerji in skupinskem fotkanju, bilo nas je več kot 400, so se nadaljevale tradicionalne Yeti igre. Začne se resno, z dirko malčkov na mini progi. Ko malčki odpeljejo svojo dirko na 16” kolesih, se zabava z istimi 16” kolesi nadaljuje. Dame imajo prednost, nato sledijo resni fantje, ki se borijo za rekord proge. Potem pa resnost pade. Organizator predela progo in ji doda “easy” line. Kar pomeni, da je potrebno na postankih na ex popiti kozarec ali dva tequile. Tudi oba lastnika znamke je doletelo isto, brez milosti. Zadnja “športna” disciplina s temi 16” kolesi je bil met v daljino. Kar nekaj čez 15 m je meril zmagovalen met.

3X na 16 palcih je resen sport

Opazovanje sončnega zahoda je sprožilo malce romantike, za najbolj resne pa odmor in priprave za zadnje dejanje – Limbo Bike. 29” kolesa in široka krmila prav nič ne pripomorejo pri limbo tekmovanju, prav nasprotno, so totalna ovira. Vendar je bilo prav neverjetno, kakšno znanje so pokazali nekateri. Prav gotovo so celo leto trenirali. Zadnje dejanje in po parih pivih še to, kdo najdlje ostane na kolesu. Tekmovalci so lahko drug drugemu povzročali kakršne koli težave, gledalci pa smo zmanjševali prostor tekmovalcem. Po dobrih 15 minutah smo dobili zmagovalko. Bila je že kar krepka tema, ko smo se ponovno vrnili pod šotor, kjer se je zabava na plesišču ob zvokih skupine Chain Station nadaljevala tja v naslednji dan.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Yeti Tribe je pleme gorskih kolesarjev. Pa naj bo to 12-letnik, ki je prišel s staršem, ali 72-letni gospod, ki je prišel s svojim starim aluminijastim Yetijem na strehi Porscheja 996 turbo. Lahko je to lastnik podjetja, ki je prišel z letalom, ali brezposelni z razpadajočim toyotinim pickupom. Ali pa mi, nas enih par, ki smo le zato prišli iz Evrope in Azije. Pleme članov ne izbira po barvi kože, veri, polni denarnici … Člani tega plemena spoštujemo naravo, sočloveka, svobodo gibanja in izražanja in predvsem uživamo dani trenutek na kolesu, v družbi dobrih ljudi! Yeti Tribe = MTB Woodstock.

V nedeljo sem vstal kar se da počasi, se vrnil v bazo na zajtrk ter zaželel novim prijateljem vse najlepše do ponovnega snidenja in se še za par ur podal s kolesom v bike park. Po parih furah in z velikim nasmehom na obrazu sem pot nadaljeval v Moab v Utahu.

Moab, Utah

Moab je v zgodovino MTB močno zapisan. V preteklosti skoraj ni bilo izdaje revije, kjer vsaj ena slika ne bi bila posneta v Moab in okolici.  Ni kaj, puščavsko okolje je fotogenično! Vendar zahtevno za kolesarja.

Navzgor po Hymasi v Moabu

Mojih 10 priporočil za kolesarjenje v takih razmerah:

1. Spomladi so temperature precej bolj prijazne kot avgusta, ko zjutraj temperatura doseže 35 C in opoldan 45 C.

2. Vzemi VELIKO vode! Resno, veliko vode! Imej v mislih, da bo voda čez par ur postala topla, približno toliko, kot je temperatura okolice. Topla voda te ne odžeja. Spravi kakšen liter, dva v avto na hladno. Še kako prav pride po furi.

3. Dan ali dva prej si dobro preglej relief proge, po kateri misliš kolesariti. Naj te ne preseneti, da gre lahko spust dol, gor, dol, gor … kar pobere kondicijo.

4. S sabo imej hrano, poln telefon, rezervne zračnice ali dober insert v gumah in dobre čevlje za hojo. Moji DH SPD čevlji niso bili optimalna izbira.

5. Še posebej v avgustu ne boš srečal veliko podobnih norcev, kot si sam, zato javi komu, kje boš vozil. Mogoče boš tisti teden edini na progi.

6. Če najdeš senco, se spočij, vzemi si čas. Saj čas v takem kraju teče drugače in nima veljave. Še preden začneš s počitkom, preglej, da si sam v senci – družba druge žvali je možna. Mimogrede, v štirih urah sem našel dve senci.

7. Drži se kolesarske proge, super so označene! Če izgubiš markacijo, ne nasedaj sledem gum. Te gume pomenijo, da se je nekdo pred tabo prav tako izgubil. Ko se izgubiš, pojdi po isti poti nazaj do prve markacije in nato najdi novo markacijo. Kljub temu, da gre na nekaterih mestih vzporedno 4×4 proga, se drži kolesarske! Je lažja in bolje označena.

8. Vozi po pameti. Večinoma so poti speljane tako, da so prevozne. Ne tvegaj, če nisi 100 %. So deli, kjer se morebitna napaka konča 50 m nižje. Taka napaka bi znala biti boleča.

9. Električna kolesa so prepovedana!

10. Uživaj in ostani pozitiven, tudi če prideš do napisa kot “Na tem mestu nas je zapustil dragi prijatelj …”

Kolesarjenje po progi Amasa Back je bilo do sedaj zame kondicijsko najhujši ekstrem. Progi Hymasa in Capitan Ahab sta označeni kot zahtevni. V prvem planu je bil planiran vzpon po Hymasi in spust po Jackson trailu, kar bi bila mogoče boljša izbira, saj je popoldan Jackson v senci in zato fizično manj zahteven kot večno sončni Capitan Ahab.

Pod črto: vožnjo lahko primerjam z vožnjo po neskončnih stopnicah. Ne pričakujte flowa. Par dni kasneje smo v pogovoru Yetijevimi uslužbenci vsi skupaj prišli do zaključka: Prvič, zadnjič in po vsej verjetnosti nikoli več. Vseeno je bilo furanje po teh poteh zame NORA izkušnja.

Naslednje dni pred odhodom domov sem v Moabu in okolici preživel kot planinec in sprehajalec.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Za konec sem si ogledal sedež podjetja Yeti Cycles v Goldnu v Koloradu. Lahko sem se dotaknil zgodovine, sedanjosti in celo pokukal v prihodnost v 2020 in 2021. Yeti Cycles je mlada in velika družina. Podjetje deluje kot open space, kamor lahko pripelješ svojega psa. Kreativni sestanek je lahko med partijo pink ponka, biljarda ali za šankom, kjer so na voljo štiri različna piva. Vse se koristi v normalnih mejah. Hkrati je vse narejeno tako, da team lahko razvije najboljše kolo, obleko … Glavna posebnost podjetja je Lunch Ride. Med enajsto in eno se podjetje zapre in zaposleni gredo na furo. Žal je bil moj let zgodaj popoldan in se fure nisem mogel udeležiti.

Iz bogate tekmovalne zgodovine znamke Yeti

Norih deset dni je bilo. Dobra in pozitivna družba na Yeti Tribe kot na splošno povsod, kjer sem se ustavil. Lepa in razsežna narava in ekstremi, kot je dež v puščavi. Manjše hitenje na cestah kot v EU in tudi v samem življenju.

Vsi, ki bi se želeli na dopustu spočiti, trenirati, meditirati in tudi kaj ekstremnega početi, vam priporočam obisk Kolorada in Utaha.

Naslovna fotografija: avtor na progi Boomerang – Flat Out, foto Joey Schusler

Preberi še eno Maretovo reportažo

Gin in grozdje, islandski bike trip