Ko gre Bor v Berlin na sejem, kavo, punk in festival. Drugi del.
Včeraj smo se sprehajali po treh halah berlinskega sejma. Danes Bor nadaljuje med kolesi, dirkami in filmom.
Bor nadaljuje: Kaj še? Kultura seveda. Premiera filma Dvojca Osm Films – TALES ON TYRES RIDING THE BAJA DIVIDE. Stara znanca iz domačih logov, ki sta tokrat predstavljala edit Go Pro posnetkov popotnikov in po dolgem prepričevanju njun posnetek domače dirke Dust Lust, ali vsaj del tega. Punk, a ne?
Razstave koles, kot so jih narisali otroci. Feministično obarvane predstavitve letos izjemno modernih “All girl zasedb” in predstavitev raznoraznih “CREW-jev”. Tako namreč v žargonu imenujemo skupino ljudi, ki se poistoveti z istim logotipom, načeli in se giblje v Kartelu.
Ogled filma produkcijske hiše OSM.
Urbani gladiatorji
Vesel sem bil, da sem spoznal tako HardBrakerse kot Suicycles, dve skupini, ki jih že kar nekaj časa spremljam in katerih delo spoštujem. Vmes pa živčni pogledi na uro. Kmalu se imajo zgoditi kvalifikacije dogodka, ki sem ga res težko pričakoval.
Gladiatorsko tekmo, imenovano Last Man Standing. Eno izmed tisočih tekem, ki jih letos ponuja Rad Race, rastoča včasih punk organizacija. In v njej? Kdo drug kot Aldo!
Na žalost razprodana, če ne bi se je udeležil tudi sam!
S kolesi tja, po poti v mislih odpeljati ozke ovinke gladiatorske proge. Koncept dirke je bil v začetku preprost in punk! Štirje krogi po “indoor” gokart dirkališču, brez zavor in prestav. 4 krogi! V vsakem izpade eden, dokler na koncu ne stoji en sam!
In ta je tisti “Last Man Standing”. Da se ne zamerim nežnejšemu spolu takoj na začetku, seveda so tekmovala tudi dekleta. Zaman bi bilo zgubljati besede o tem, kam so bile uprte naše oči in grla.
“Aldo – Aldo!” Eden izmed favoritov je bil tudi Stefan Fish iz Bombtracka in po besedah Alda tudi Adison Zawada. Zakaj? Široko krmilo in 35 gume! Za vas na MTB nekoliko bolj domače, za nas trendovsko nove. A vsekakor nenavadna izbira, ki se je izkazala za pravo.
Vedeti je namreč treba, da to kolo ni narejeno za takšno okolje. Zdaj že slišim nasprotnike te discipline, kako govorijo, da to kolo ni narejeno za nič razen velodrom. Privarčujte očitke! To je bil naš ples!
Pisani Aldo Ino Ilešič
Dirka!
Naš favorit je kolesa poganjal z razmerjem 47:19, čemur mi pravimo lahek mestni prenos, a se je še vedno izkazal za prelahkega. Tu je potrebno upoštevati, da govorimo o človeku, ki mu dirkanje ni nikakor tuje, kvečemu najbolj domače. Legenda na kratko.
S kvalifikacijami je opravil bliskovito in učinkovito. V ovinkih za las zaostajal, a v ravninah eksplodiral. Verjetno je zaman poudarjati, koliko sem si želel biti tam na progi. Preveč. Zato smo pa navijali. Nič kaj manj intenzivno, kot da bi bili tam z njim.
Tekmovanje se je odvijalo zanimivo, a pričakovano. Zveneča imena strumno proti finalu, na moje veliko veselje prenekateri v džinsu in bombažu. Na punk dogodku, kjer ti varnostniki pri vratih poberejo vso pijačo, da lahko prodajajo svojo.
Kar punk, a ne? No, mimo vseh komentarjev. Vse po planih, dokler ni naš favorit v ovinku “naskočil” sotekmovalca – del tekmovanja, definitivno.
“Preveč konjev”, kot je sam kasneje v šali povedal. Za vse, ki ste ga v živo srečali, nedvomno veste, o čem govorimo. Človek je omara moči. Tako smo se izmenično bližali finalu. Ženske in moški. Potem, ko smo strtih src opazovali odstop in častni krog našega favorita, so se pripravljale ženske.
In kje, če ne tukaj, se je kasneje tudi zakompliciralo!
Pripravljeni, pozor, … PUNK!
PUNK!
Skozi celotno dirko premočna Sami Sauri je vstopila v predzadnji krog. Vsi, ki so vam kriteriji v vseh pojavnih oblikah domači, verjetno veste, da se takrat zvoni.
Ker se na dirkališču premnogokrat pozabi na število krogov, pa nihče ni zvonil. Zato je njeno zmagoslavno dvigovanje rok v četrtem krogu povzročilo neskončno zmedo med ostalimi, koncentriranimi na zasledovanje. Verjetno je v tem grmu tičal zajec, da je dirka res PUNK (sarkastična pripomba avtorja).
Osemdeseta? Čisto zares?
Po neskončni zmedi na in ob progi je sledila osladna glasba iz osemdestih, primerna za veliki finale borbe med Rockyjem in naključnim Rusom, ki mu je stal nasproti v finalu.
Fish, Adison v bombažnih opravah in kup “pro-lycra” ostalih. Napeto, glasno doživeto je zmagala preprostost street znanja.
Street vse dokler v navalu zmagoslavja ni iz žepa potegnil Red Bulla in ga z očitnimi grimasami odobravanja popil na eks izpod Red Bullove čelade na odru za zmagovalce. Spustil zvok potešenja žeje in najverjetne rasti kril. Tudi to je punk, mar ne?
Tako je finale minil po pričakovanjih: Adison Zawada prvi, po ogorčenem boju drugi Augusto Reati, treji pa Fish (Bombtrack). Po dirki zabava in nepregledne horde kolesarjev na njihovih izbranih paradnih konjih med vračanjem domov. Da ležejo k počitku pred tretjim in zadnjim dnevom sejma.
Parkirišče koles.
Ko se zbudiš in kava z Aldotom
Zadnji dan je mineval več ali manj podobno za vse. Počasi. Debeli, temni podočnjaki, suha usta in utrujeni obrazi hripavih glasov od navijanja. Ponovno pregledati vse stojnice, fotografirati detajle zanimivih tehničnih rešitev in nakup razstavnih eksponatov, DA tudi to je mogoče v Nemčiji, draga Slovenija.
In kava z Aldotom. Prijeten klepet o prihajajoči sezoni RHC-ja, kjer se bova srečala na isti progi. No, vsaj v krogih za ogrevanje.
Na eni strani mize Šampijon, na drugi nikoli zrasel otrok, messenger, ki se bori, da bi se enkrat le kvalificiral.
Tudi to je bil berlinski sejem. Možnost spoznati stvari in ljudi, o katerih lahko drugače samo beremo. No, Aldota poznam že iz CX-a, ampak ja… Sejem možnosti, a ne?
Na koncu koncev je bil cel sejem nekakšna mešanica ceste, brezpotja in vsega vmes. Ravno to, za kar se borim tudi sam in o čemer tudi sanjam. Da bi se končno zabrisale meje med nami urbanimi in vami gorskimi kolesarji. In bi se našli nekje na pol poti, na makadamu. Razmislite, jaz sem o tem razmišljal vse tri dni. V Berlinu.
Fotografije Bor Čeh
Preberi še:
Med sanjskimi kolesi, hipsterji, elektriko in Kavo z Aldotom
Med kolesarji: Bor Čeh
Kriterij rdečega kavlja: Pro Crit life
