Pred odhodom s prizorišča svetovnega prvenstva se je Gorazd še enkrat oglasil iz Pietermaritzburga v Južni Afriki. Žabjek že trenira na progi za spust, proga za kros je zahtevna in nevarna. Štafeta Italijanom.
Pred odhodom s prizorišča svetovnega prvenstva se je iz Pietermaritzburga v Južni Afriki še enkrat oglasil Gorazd Stražišar. Medtem je danes prvo preizkušnjo prvenstva, štafeta, dobila četverica Italije (Fontana, Bertolini, Lechner, Kerschbaumer) pred Francijo (Sarrou, Gay, Bresset, Marotte) in Nemčijo (Schulte-Luenzum, Egger, Klein, Fumic), naši niso nastopili. V smislu spodnjega Gorazdovega pisanja je bilo na progi za kros že kar nekaj poškodb, med drugimi sta poškodovani domov že odpotovali Nemka Sabine Spitz in Danka Annika Langvad.
Gorazd pa takole:
Da boste imeli informacije še o progi za kros, saj je dh proga, ki je za člane in mladince skoraj enaka kot je bila za nas “tastare”, v grobem že opisal. Zarja in Žiga pričneta s treningi šele v četrtek, saj je njun finale v soboto, poleg tega poznata progo že od lani. Jurček, kot ga lahko, seveda z njegovim dovoljenjem, jaz kličem, pa je naredil 3 fure že v torek. Enega po enega je dodajal velike skoke in se mi zdi, da je fant dovolj izkušen in pameten, da bo do finala osvojil najhitrejšo linijo in se navadil na res velike hitrosti in letenje na tej čisto bike park progi. Verjamem, da bo naredil zelo dober rezultat, tako kot tudi Zarja in Žiga, saj so mi vsi delovali zelo umirjeni in skoncentrirani na tekmovanje, tako kot se za vrhunske športnike spodobi.
Seveda lahko enako trdim tudi za naše krosiste, ki so imeli v torek prvi resen trening. Ker sem sam tu že “celo večnost”, sem že dva dni prej prehodil in pregledal celotno progo s srbsko reprezentanco, z Jovano in dvema mladincema. Proga je … hmmm … luda, kot bi se naši južni sosedje izrazili in se tudi so. Kar nekaj umetno narejenih zelo, zelo, zelo tehničnih delov, vmes pa tako kot na spustu … gas in čim hitreje po gladki, trdi podlagi iz zbite zemlje. Nekaj skalnatih delov, “rock gardenov”, je zahtevalo preučevanje pravilnih linij in odločno, hitro vožnjo preko v zemljo vkopanih velikih skal. Če tu ne odpelješ aktivno in odločno, se prvo kolo zatakne in padec je neizogiben. Padcev sem videl toliko, da so se mi krosisti kar zasmilili. Še na dh progi ni toliko skalnatih delov, kot jih imajo oni.
A to je samo za ogrevanje. V delu hriba, imenovanem amfiteater, so Afričani postavili pravi bike park za krosiste, ki bi ga bilo zanimivo in kar težko odpeljati tudi s spustaškim kolesom. Veliki hlodi, mi smo jim rekli kar balvani, so kot stopnice vkopani v zemljo na zeloooo strm način v levi ovinek, ki se nadaljuje v bando, ki ujame vse pogumneže, ki se spustijo preko. Malo pred tem nekaj dropov in skokov kar naenkrat ni pomenilo nič in na včerajšnjem treningu skupaj z našo Tanjo, Blažo in mladim Gregorjem smo se drenjali v veliki gruči tekmovalcev in opazovali, kako nekateri vozijo, drugi padajo in tretji študirajo chicken way linijo. Padec na balvanih je spektakularen in nekateri z “velikimi jajci” in malo znanja so nam priredili predstavo. Ne zabave, saj še meni, spustašu, ki vidim padce kar naprej v parku v Kranjski Gori, ni bilo prijetno ob gledanju tega. A vsi vedo, to je svetovno, hitra linija je tudi najbolj zahtevna. Če tu ne greš čez, nimaš kaj iskati na tekmi.
Naši so opravili z odliko, vsi trije so odpeljali kot se zagre, lahko pa rečem, in vem da ne bodo jezni, da so imeli pred prvim spustom preko balavanov, “polne hlače”.
Da ne bo proga imela samo tega spektakularnega dela, so na koncu kroga, ko prideš že v štartno-ciljni del, naredili še en tehnično zahteven del z zanimivimi linijami, ki zahtevajo odločno in zeeeloo hitro vožnjo preko dveh dropov, po katerih pride kompresija in vzpon. Tu sem na žalost videl spet nekaj padcev, hudih in ne tako spektakularnih kot na balvanih, kjer so vsi vstali in odpeljali naprej. Tu eden od dveh ni vstal in sum je na zlom vratu. Res hudo. Seveda čisto njegova napaka, več hrabrosti kot znanja in neaktivnosti na kolesu. Upam, da bo z njim vse v redu.
Spet moram pohvaliti naše, ki so odpeljali tako, kot je potrebno. Hitro, odločno in po pravilni liniji.
Naj zaključim: XC proga, kot si je še nisem predstavljal, je tehnično zelo zahtevna in hitra, a ko sem gledal naše in tista znana imena iz svetovnega pokala (priznam, da skoraj nobenega ali nobene tekmovalke nisem do sedaj poznal po imenu, pa so me naši podučili, ko sem rekel: “Evo, tako kot tale je potrebno peljati,” oni pa meni nazaj: “Ja, saj to je pa ta ali ta …”), je videti enostavno. XC dirka je dirka med tekmovalci na progi in proga ne sme biti ovira, je pač samo pot, po kateri se pelješ in “nažgeš” ostale.
Tudi za nase tri krosiste me ne skrbi, saj so na treningu pokazali, da proga ni ovira. Zato ovire, da ne “nažgejo” ostalih, tudi sam ne vidim.
P.S. Si pa ne predstavljam, kako vse tole izgleda v mokrem 🙂
Stran prvenstva www.mtbworldchamps.co.za
Na uvodni fotografiji: Najboljši na svetu se ne zberejo na odseku proge takole brez razloga. Vse foto Gorazd Stražišar, foto na prvi strani Dave Macleod.
