Poleg Bojana in Iztoka na kolesu se je svetovnega masters prvenstva v Belgiji udeležil tudi mehanik Klemen.
Belgijski Mol, znana proga Zilvermeer (le ta je skoraj stalnica v seriji Superprestige) in svetovno veteransko amatersko prvenstvo v ciklokrosu. Tudi z dvema Slovencema na štartu. Bojan Ločnikar (BikeRepublic) in Iztok Kuret (KD Alpe SiS) sta se preizkusila vsak v svoji starostni kategoriji. Bojan je v kategoriji od 40 do 44 let zasedel 39. mesto med 77 tekmovalci v cilju, Iztok pa se je v kategoriji od 50 do 54 let uvrstil na odlično 22. mesto med 66., ki so končali dirko.
V Belgiji pa je bil še en zelo pomemben člen pri kolesarskih dirkah, mehanik in dečko za vse, član ekipe Pici Bici, Klemen Čepirlo – Rajž.
Ja, tisti Klemen, ki je skupaj z Markom Šajnom krivec za Dust Lust in tisti Klemen, ki skrbi, da so kolesa Pici Bici squadre na dirkah domačega ciklokros pokala vedno v najboljši kondiciji. Klemen je sprejel izziv in se odzval na Iztokovo povabilo, da se kot mehanik preizkusi na dirki, ki je nekaj stopničk višje od domačega pokala. Kakšni so občutki in kakšna je izkušnja, smo ga povprašali kar pri mtb.si.
mtb.si: Na svetovno masters prvenstvo si odšel kot mehanik in pomočnik. Kaj te je pripeljalo do tega, da si sprejel izziv?
Klemen: Ko me je Iztok Kuret povabil zraven, sem bil za trenutek v zadregi, ali se bom znašel v boksih. To je bil edini pomislek. Še nikoli do sedaj nisem bil mehanik na ciklokros dirki s pravimi boksi. In kot mi je bilo znano, je tam kar veliko gneče, vse poteka dokaj hitro, malo se moraš “prerivat”,… Ampak ja, izzivi so vedno dobrodošli. Na nekaj dirkah višjega ranga v drugih kolesarskih disciplinah sem že bil serviser, in tokrat sem si rekel, bo že. Na koncu je vse funkcioniralo.
Kot vemo, si deklica za vse pri squadri Pici Bici. Ste najbolj uigrana cx ekipa na slovenskem. Kako pomemben je mehanik pri ciklokrosu?
Tako kot pri ostalih kolesarskih disciplinah je mehanik nepogrešljiv del ekipe. Pri ciklokrosu moraš poleg klasičnega servisa in nastavitev pred dirko in čiščenja po njej opravljati še funkcijo “pit guya” med samo dirko. Če primerjava z gorskim XC-jem, kjer je tudi boks, pri CX-u podajaš tekmovalcu novo kolo, tega, ki si ga prevzel, pa potem očistiš in pripraviš za naslednji krog, če bo spet menjal. Kolesa se pogosteje menjujejo, še posebej, če je dirka blatna.
Da se vrneva k dirki na višji ravni, se pravi k masters svetovnemu prvenstvu, kako tam poteka delo mehanika?
Začne se z zgodnjo jutranjo kavo. Po njej priprava na dirko … Pregled obeh koles in rezervnih obročnikov, “pumpanje” na pravi tlak … Ko se tekmovalec vrne z zadnjega treninga pred dirko, kolo očistiš in še enkrat pregledaš vitalne dele, potem pa z njim v bokse, skupaj z rezervnimi obročniki in nekaj orodja. V boksu moraš biti dovolj zgodaj, saj se le ti pred startom zaprejo in potem ni več mogoče vstopati. Med dirko moraš nadzorovati cel potek, podati novo kolo, če je potrebno, in biti čim hitrejši pri čiščenju. Po koncu dirke pa spet klasika: čiščenje vsega materiala, ki je bil na dirki, pospravljanje …
Na dirki sta vedno dve kolesi, krog je dolg dobra dva kilometra, kako v tako kratkem času pripraviš kolo za menjavo, da tekmovalec, če ravno potrebuje drugo kolo, ne izgubi veliko?
Krog je po navadi dolg med 6 in 10 minutami, tako da imaš na dirkah višjega ranga polovičen čas kroga, da vse skupaj urediš, saj je dvojni boks. Pri nižje rangiranih dirkah pa cel krog, ker je enojni boks. Ne vem, se navadiš, drugače ne gre. 🙂
Kako stresno je delo mehanika na takšni dirki?
Ta del med samo dirko je definitivno najbolj stresen, ampak ta stres moraš obvladovati, ker te potem ovira pri tvoji učinkovitosti, bi rekel. Pa več dirk kot daš skozi, bolj je vse skupaj utečeno in posledično manj stresno. Je pa definitivno stres oz. vznemirjenje vedno prisotno, saj bi rad, da se tekmovalec, ki mu pomagaš, čimbolje odreže. In pri ciklokrosu si mu vedno zelo blizu, tako da takoj vidiš, kaj se z njim dogaja.
Mnogokrat se kolesa perejo vsak krog, saj je na cxu veliko blata in ostale svinjarije. Kako ti uspe najprej sčistiti in nato še pripraviti kolo. Najbrž nima vsakdo tlačnega čistilca samo zase, ali pač?
Včasih je kar borba s časom, ampak to je del ciklokrosa. Ugotoviš, kako v najkrajšem času in v najbolj učinkovitem zaporedju očistiti kolo, kaj je ključno za urediti, s katerimi orodji to najbolje opraviš … Bom rekel, da se še malo učim, kako biti čim hitrejši in učinkovitejši, ampak mi gre vedno bolje … Na slovenskih dirkah je ponavadi le en visokotlačni čistilec za razliko od dirk višjega ranga, kjer jih je 6 do 8, tako da se še kar da. Nekatere ekipe pa imajo kar svoje.
Dirka traja do ene ure. Vsak krog je bolj napeto. Koliko pregleda nad samo dirko ima mehanik v boksih?
Predvsem je odvisno od postavitve boksov, kakšni so boksi (enojni/dvojni) in seveda tebe. Sam po prvem krogu ugotovim, na koliko časa bo tekmovalec prihajal mimo boksov. To je potem orientacija, koliko časa imam na voljo za čiščenje kolesa, da ga ne zamudim. Odvisno od tekmovalca, ko se pelje mimo boksa, rad izve še kakšno informacijo, tako da moraš gledati še koliko krogov oziroma časa je do konca, koliko je tekmovalec pred njim … Hočeš ga imeti čim več!
Kako skozi tvoje oči (mnogo nas še ni bilo na takšni dirki v tujini) izgleda dirka na tako kakovostnem nivoju?
Če pogledava z organizacijskega vidika, je res vse dobro pripravljeno. Tu mislim na to, da je proga kompletno zamejena, prehodi čez progo urejeni in glede na dan teren je le-ta maksimalno izkoriščen. Preprosto vedo, kaj delajo in vse funkcionira kot mora. Drugače pa je sama proga zelo tehnična (skozi ciklokros oči) in fizično zahtevna.
Ciklokros se razvija tudi pri nas. Kako ti kot stalni udeleženec, tudi soorganizator prihodnje dirke (cx Trzin), gledaš na ciklokros sceno pri nas?
Predvsem mi je všeč to, da smo pripeljali disciplino, ki je v Sloveniji nekoč že imela svojo vlogo, ter je vsako leto boljša “scena”. Na tekmah je vedno več ciklokros koles in upam, da se bo ta trend obdržal. To je dober pokazatelj, da je disciplina zanimiva. Ne vem, mogoče drugo leto naredimo pokal, ki bo vključeval samo ciklokros kolesa.
Se pravi imamo še rezerve. Kaj bi morali v našem pokalu izboljšati?
Rezerve je še veliko, definitivno. Možne izboljšave vidim v progah. Te bi morale imeti boljšo izbiro lokacije, podlage, boljšo postavitev. Vem, da na tem področju še nimamo toliko izkušenj, kako morajo izgledati prave ciklokros proge. Potem boljše zamejevanje proge. Pa pri sami organizaciji, da se ne naredi samo dirke, ampak kot cel dogodek, kjer se privabi več obiskovalcev, več naključnih ljudi mogoče. Ter še doslednejše upoštevanje pravil za ciklokros!
Če se še enkrat vrnemo k Belgiji. Kakšno je bilo vzdušje? Kaj je tisto, kar Belgijce in Nizozemce ter še kakšno CX nacijo tako vleče na dirke?
Belgija je kar meka tega športa, tako da je vzdušje tam odlično. To res kolesarski dogodek v pravem pomenu besede, je druženje kjer spiješ kakšno pivo (ali več) in zraven še gledaš tekmo. Kolikor je meni znano, so bili televizijski prenosi tisti, ki so botrovali k popularizaciji tega športa. Tam lahko sedaj vsak vikend gledaš ciklokros po televiziji. Posledično so prišli še sponzorji in vse skupaj je postalo zelo odmevno in privabljalo je vedno več gledalcev. Pa v eni uri, kolikor traja ena tekma (ponavadi so štiri tekme), večkrat vidiš tekmovalce, si jim zelo blizu ter hkrati občutiš ves adrenalin in tisto surovost dirkanja.
Rajž hvala za pogovor!
Kako sta dirko doživela Iztok Kuret in Bojan Ločnikar, si lahko prebereš na prijavim.se.
Naslovna fotografija Marko Šajn, ostale fotografije Klemen Čepirlo
Preberi še:
Na verigi: Klemen Čepirlo
