Na verigi: Tomaž Poličar - mtb.si - mountain bike Slovenija

Veriga se seli nazaj v Slovenijo, na Gorenjsko k bivšemu tekmovalcu v krosu.

Peter Immich je verigo napel prek Karavank in vanjo ujel prvega slovenskega udeleženca in finisherja Cape Epica. Tomaž Poličar je dandanašnji še vedno gorski kolesar, ne sicer tekmovalni, je pa vodnik in odličen poznavalec dobrih terenov.

Tomaž Poličar

Vzdevek: Poličar
Kraj: Radovljica
Starost: 35
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Tamal petek

Peter: Kot prvi Slovenec si bil dovolj nor, da si leta 2007 dokončal Cape Epic. Zakaj se tja nisi nikdar vrnil? Kaj počneš na kolesu od takrat?
Tomaž: Pravzaprav nisem bil prvi slovenski finisher, temveč eden od dveh (da ne pozabimo na Tomaža Kučana, ki je skupaj z mano skočil v to zgodbo). Epic je bil že v startu zamišljen kot projekt za zaključek moje kroskantrijaške “kariere”. Izkušnja me je navdusila do te mere, da sem se nekaj let iskal možnosti, da bi se v JAR vrnil, a pravega interesa za to v krogu prijateljev, s katerimi bi lahko lovil rezultat na robu trideseterice, ki se mi je zdel dosegljiv, ni bilo. Prišli so poroka, samostojno podjetništvo, trije otroci in reševanje družinskega prebivališča, prioritete so se spremenile in projekt je postal teže izvedljiv, tako trenažno kakor tudi finančno. A nikoli ne reci nikoli … Zadnjih 6 ali 7 let se ukvarjam z MTB vodništvom in furam v krogu prijateljev.

Zdaj delaš kot vodnik, koliko te pri tem omejuje zakonodaja in kaj bi po tvoje morali spremeniti?
Na srečo delo MTB vodnika ni moj primarni vir zaslužka, kajti razmere na tem področju so kaoticne in nesmiselne. Spoštujem vse aktiviste, ki svoje znanje in energijo vlagajo v reševanje nesmislov in zablod slovenskega sistema, sam pa zadevo rešujem tako, da vodim tam, kjer obstaja vsaj načelno soglasje lastnikov oz. LTO-jev, v domačih logih, kjer ni LTO-ja, ki bi aktivno sodeloval pri reševanju te problematike, pa tam, kjer s svojimi gosti ne povzročam škode in kjer ne pričakujem težav. Žalostno je, da kljub pridobljeni vodniški licenci gostov ne morem odpeljati na pravo MTB turo, ki bi bila polpolnoma zakonita.
Sem zagovornik odprtja vseh poti za kolesarje, razen tistih, ki se izrecno prepovedo. Z odpiranjem zgolj posameznih poti bodo te po mojem mnenju preobremenjene in bi dejansko lahko začela nastajati škoda (Matajur!). Seveda pa bi v primeru odprtja vseh poti kolesarske organizacije morale prevzeti svoj del skrbi pri njihovem vzdrževanju. Smiselna bi se zdela tudi kratka in brezplačna izobraževanja na mikrolokalni ravni o pomenu odgovorne vožnje v naravnem okolju. Udeležba bi morala biti na nek način obvezna za vse gorske kolesarje, ne zgolj za tiste, ki se s tem ukvarjamo poklicno. Priznam, tudi sam še ne vem, kako bi to uveljavili.

Kako vidiš razvoj MTB turizma v Sloveniji v zadnjih letih?
Imamo prepad med predpisi in dejanskim stanjem. Po lastnih izkušnjah, izkušnjah drugih ponudnikov, pa tudi kot zunanji opazovalec ugotavljam, da število gostov na aktivnih počitnicah v naši zeleni Sloveniji skokovito narašča. In enako velja tudi za gorskokolesarske goste. A kaj, ko zakonodajno stanje na drugi strani ostaja bolj ali manj nespremenjeno, predvsem pa še naprej neurejeno. Dobro, sedaj imamo že kar lepo število legalnih kolesarskih parkov, imamo Transslovenijo, Slovensko turnokolesarsko pot, prečenje Karavank, pa še kaj, verjetno. A kaj, ko nam je vsem jasno, da to ni naš končni domet, da lahko ponudimo še vse kaj več. In predvsem veliko boljše. Urejeno imamo usposabljanje vodnikov (celo dve različni licenci), a kaj ko smo tudi z opravljeno licenco vodniki vseskozi v prekršku, ali pa vsaj na meji njega. Smo nekakšni kavbojci in vedno znova le upamo, da ne bo šlo nič narobe. A k sreči gostje kljub vsemu prihajajo …

Ali je tipično slovensko, da se gre po kolesarjenju vedno na pivo? Pardon, na Laško?
Ne vem, če je ravno tipično slovensko. A če govorimo o turi v krogu prijateljev, se vsekakor spodobi, da se gre po turi na en pir. Ali na dva. Nenazadnje tudi s pivom telesu vrnemo nekaj od tega, kar smo med aktivnostjo pokurili … In ob tem še analiziramo prevoženo ter načrtujemo naslednjo turo.

Tvoja naljubša tura?
Zelo rad imam Karavanke, zlasti njihov zahodni del. Odlične traile dopolnjujejo prekrasni razgledi, pa tudi planincev v tem koncu ni v izobilju.

Na svojem BMC vedno v lovu za dobrimi traili.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Tomaž: Skoraj kjer koli, samo da je zraven manjša skupina najbolj skuliranih prijateljev, veliko naravnega traila in lepih razgledov. Najrajši imam vzpon na lastni pogon. Če traja ves dan in če je na koncu čas vsaj za eno pivo, je stvar še veliko boljša.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Z ženo Mojco nekje na potepanju po Sloveniji ali njeni bližini. S poudarkom na kulinariki. Otroci v varstvu pri tašči 🙂

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Upam, da bi več časa namenjal gorništvu ali teku.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Najljubšega kolesa nimam. Moje vsako naslednje kolo je boljše od prejšnjega. Dobro pa se spomnim, da mi je leta 2007 sponzorirano kolo Canyon Nerve XC 9.0 kot moje prvo polnovzmeteno kolo odprlo nov svet.

Tvoje prvo kolo?
Prvo kolo, ki se ga spomnim, je Puchovo cestno kolo na deset prestav. Za nekaj 100 tolarjev sem rabljenega kupil pri Tinetu Zupanu in se na njem prvič začel primerjati z vrstniki.

Tvoj vzornik?
Pravega vzornika nimam, je pa že v krogu najbližjih prijateljev veliko fantov, katerim skušam slediti in se od njih učiti.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Zelo slabo poznam dirkaško sceno. Tako kot že Peter Immich pred mano pa ne morem mimo Peršakovih rezultatov in odbitih voženj. Mislim da Slovenija med moškimi še v nobeni MTB disciplini ni imela tako mednarodno konkurenčnega kolesarja. Če se ne izide njemu, morda moj mlajši sin, ki je pri dveh letih ravno dobro zvozil s poganjalcem in z njim že sili na stopnice.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Če ti pojenja energija, daj glavo dol in gas. Tako bo muk prej konec. 🙂

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Smešno je, da sem včasih padel nekajkrat na teden, pa ti padci name niso imeli posebnega vpliva. Zdaj padem bolj poredko, si pa te padce dolgo časa zapomnim. Pred dvema letoma sem na Peca flow trailu v peti, zadnji vožnji na table-u zgubil pedalo, z drugim pedalom pa zadel v brežino. Sledil je “superman” z obratom na hrbet in kar nekaj metrov drsenja po nahrbtniku. K sreči so mi v trajen spomin na padec ostali le počena čelada ter zdrgnjen nahrbtnik in hlače.

Hitremu poganjanju na klanec se kljub končani dirkaški poti izgleda še ni odrekel.