18. aprila 2017

Članica svetovnega vrha v krosu odgovori na zanimiva vprašanja Sandija Gabrovška ter na standardno solato.

 

Sandi je za naslednjo na verigi izbral svojo zimsko gostjo na Tenerifi. Tanja je (po dolgem času) zopet ena tistih v tej seriji, ki se sicer redno pojavljajo na naših straneh, a je zanimivo tudi prebrati, kako odgovorijo na vprašanja tistega, ki jih je izbral, ter na standardna vprašanja. Pa še novo sezono začenja naša šampionka, tako da je še bolj aktualna.

 

Tanja Žakelj

Vzdevek: sem še ena tistih, ki ga nima

Kraj: Ledine

Starost: 28

Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Unior Tools Team

 

 

Sandi: Letos si bila na pripravah in obisku v “mojem” El Medanu na Tenerifi – so ti pogoji ustrezali glede treninga, se še vrneš?

Tanja: Z zimskim delom priprav na sezono sem zelo zadovoljna, pa tudi drugače sem se v Medanu dobro počutila. Klimatski pogoji so bili zelo blizu idealnim – v 21 dnevih je deževalo 2-krat, pa še to ne cel dan. Temperature okrog 20 stopinj so bile idealne za kolesarjenje v kratkih rokavih, le v višjih predelih je bilo malo hladneje, kamor pa je bilo tudi vredno iti na ogled in spoznati raznolikost pokrajine na Tenerifi. Višincev, dobrih trailov, družbe, odlične hrane in pijače, morja, sonca – ničesar mi ni manjkalo.


Uvodni sebek in tale (foto Grega Stopar) sta posvečeni Tanjinemu zimskemu treningu na Tenerifi
 

Leta 2013 po izredni sezoni si verjetno prejela ponudbe tujih ekip, kaj te je obdržalo na domačih tleh pri Uniorju?

Je bilo nekaj ponudb, ne pa pretirano veliko. Vrhunske rezultate sem nizala v izjemno dobrem ekipnem duhu in ne bi imela srca po enoletnem sodelovanju zapustiti take ekipe. Hkrati je ekipa UTT na trdnih temeljih z res dobrimi sponzorji in so bile tuje ponudbe s strani domače ekipe hitro izenačene. Velika prednost domače ekipe se mi zdi tudi poenostavljena vsakdanja komunikacija, sprotno reševanje problemov, poenostavljen transport in še kaj bi se našlo.

 

Ali treniraš tudi na cestnem kolesu? Te je kdaj vleklo dirkat na cesto?

Treniram na MTBju, s cestnim kolesom pa grem kdaj na krajšo ali pa tudi daljšo bolj lahkotno vožnjo. Moje prepričanje je namreč, da so dirke neke vrste preslikava treningov z dodanim tekmovalnim žarom oz. naj se trenira s tistim kolesom in tako, kakor se dirka. Tako da je cestno kolo zame le dopolnilo treningov in se nikoli nisem imela želje preizkusiti na cestni dirki.

 

Trdak ali polnovzmeten, kaj ti bolj ustreza?

Zelo odvisno od geometrije kolesa in seveda od vrste podlage oz. tehnične zahtevnosti proge. Na Trekovem modelu Superfly se nekako nisem ujela na polnovzmeteni različici, izmed novejših modelih Procaliber (trdak) in Top Fuel (polnovzmeten) pa se bolje počutim na slednjem.

 

Del treninga, ki ga ne maraš, pa ga moraš narediti?

Trening s časom postaja vse bolj obširen pojem in meni najljubši del je tisti, ki je opravljen na kolesu. Svoj čas mi je bila muka opraviti vaje za moč in stabilizacijo, zdaj pa je čas moje “suhe” vadbe skrčen na minimum in tudi ta del opravim zavzeto. Včasih so mučne tudi razpeljave po zelo težki dirki, ko komaj še obračam pedala. Na ogrevanju pred dirko ne uživam in vedno že komaj čakam štart. Raztezanja ne maram preveč, prav tako mi ni všeč kompliciranje in restrikcije ali pa siljenje pri prehrani.


Tanja 2017, foto Grega Stopar
 

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Tanja: XC dirka za svetovni pokal ali svetovno prvenstvo z vsemi tekmicami na štartu in ob pogoju, da se počutim vrhunsko ter sem tako tudi pripravljena. Če temu pogoju ni zadoščeno, se lahko ta dan sprevrže v najbolj katastrofalen dan na kolesu.

 

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Tak dan pa res ne more biti popoln. Lahko je dober, ne pa popoln.

 

Kaj bi počela, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Bi se pa s cestnim vozila. Mogoče bi me potem “prijelo” za kakšno cestno dirko ;-). Bolj kot “izum” gorskega kolesa me fascinira njegov razvoj v zadnjih desetletjih.

 

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

A izmed tistih, ki jih imam sedaj ali izmed vseh, ki so kdaj bili moja last?  Na kolesa se ne navezujem preveč osebno. Se pa najbolj v živo spominjam prijetnega presenečenja, ko sem pred zadnjo dirko za svetovni pokal leta 2013 kot vodilna v skupnem seštevku prejela posebej zame izdelan okvir Superfly, na katerem je bila Uniorjeva barvna lestvica. Ta okvir se skupaj z vsemi pripadajočimi komponentami nahaja v muzeju podjetja SRAM v Schweinfurtu.

 

Tvoje prvo kolo?

Zvarjen moder Kekec. Imela sem precej ponesrečenih poskusov vožnje brez pomožnih koleščk. Ko mi je le uspelo, je pa kolo po trku v škarpo razpadlo na dva dela. Slab začetek …

 

Tvoj vzornik?

Nimam vzornika, niti ne verjamem, da obstaja oseba z vsemi ideali, ki si jih zamislim. Zato se zgledujem po dobrih lastnostih različnih ljudi. Prav vsak ima kakšno, kakor tudi kakšno slabost. Nesmiselno se mi zdi zgledovati se po uspešnih športnikih ali pa uspešnih ljudeh na drugih področjih, ki jih kot osebe niti ne poznamo. Njihovi uspehi in dosežki so nam lahko merilo in motivacija, ne pa vzor. To bi nam lahko bili, če bi poznali celotno njihovo pot do uspeha.

 

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Od nikogar ničesar ne pričakujem, upam in verjamem pa, da bo še komu izmed slovenskih gorskih kolesarjev uspel odmeven mednaroden rezultat.

 

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobila / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Ne dopusti, da uspeh ali polom vplivata na tvojo osebnost. Po evforiji zmage in enako po bolečini poraza si upaj sebi reci “pa kaj” in iti nespremenjen v nov dan. Tega nasveta nisem dobila, sem se ga bolj priučila. Kajti zmaga in poraz lahko s časom vodita do svojih nasprotij, odvisno je od nas samih.

 

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnila?

Si upam trditi da nisem edina, ki se ga še v živo spominja. To je bil padec na tekmi za svetovni pokal v Novem Mestu na Moravskem leta 2013. Po napadu v predzadnjem krogu sem si ustvarila že solidno prednost, ki pa je pred najbližjo zasledovalko Majo Wloszczowsko popolnoma splahnela po padcu čez krmilo na skalnatem odseku, imenovanem “Rock n Roll”. V zadnjem krogu sem držala pobudo z visokim tempom, na koncu pa je bil na moji strani tudi kanček sreče, saj je Maja padla v zadnjem ovinku pred ciljno ravnino.

Preberi še
Na verigi: Sandi Gabrovšek
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani


Tanja v Premanturi s svojima varuhoma, trenerjem Samom Rauterjem in športnim direktorjem ekipe Unior Tools Team Urbanom Ferenčakom, foto AD

Sledite nam