Umetnostna drsalka, ki še sama ne ve, kako se je znašla v gorskem kolesarstvu. Večji del devetdesetih je bila prva dama slovenskega gorskega kolesarstva.
Urbanu smo dovolili, da na verigo doda še enega “starega kroskantrijaša” – ker je to dama in če si kdo upa reči, da je stara … Špela je bila večji del devetdesetih prva in skoraj edina dama gorskega kolesarstva v Sloveniji, zastopala nas je na prvenstvih in se celo udeležila prve dirke v spustu pri nas, ki jo danes omenjamo v drugi novici.
Zares zanimivo je, da je Špela v gorsko kolesarstvo prišla iz umetnostnega drsanja in se tja tudi venomer vrača. Celjanka je bila dolgo tudi Ljubljančanka, zdaj pa že tretje leto živi v Kanadi, kjer se podobno kot prej doma ukvarja s pilatesom in drugimi sistemi vadbe, sodeluje tudi z umetnostnimi drsalci in košarkarji …
Špela Perc
Vzdevek: –
Kraj: Ljubljana – Oakville, Ontario, Kanada
Starost: 42
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : zadnji klub Stop team
Urban Komac: Po mojih izkušnjah ste ženske v športu ne glede na šport vedno urejene (make up, frizura,..), kako pa vam to uspe v umazanem športu, kot je MTB?
Špela: Zame je bil kar šok, ker sem prišla iz umetnostnega drsanja, in zabredla v ta šport – niti ne vem kako in kdaj – ter ugotovila, da je povsem na drugi strani lestvice, kar se tiče urejenosti, bleščic in makeupa. Glede na to, da sem imela pri drsanju vedno rituale, sem določene stvari prenesla tudi na kolo. Sicer brez ličenja, a sem si pred dirko vedno umila lase, si spletka kitke in nadela mašnice. Glede na oblačila in vso drugo nič kaj ženstveno opremo sem se potrudila.
Ženski idol vseh moških v naših časih je bila Paola Pezzo. Kaj pa tvoj moški idol? 🙂
Sem imela kar njo za idol, kot športnica pa Katarina Neumannova, ki je bila tudi smučarska tekačica.
Kaj si znala ali še znaš postoriti na kolesu?
Pri umetnostnem drsanju z opremo nismo imeli prav nič opravka, še drsalke so nam brusili drugi in to je bil zame nov svet. Dolgo česa sem trmarila, da se tega ne bom naučila, sledil je dogovor s Primožem Čerinom, da to moram znati, nato sem se naučila in sem na SP v Nemčiji na progi celo zamenjala zračnico.
mtb.si: Še v domovini smo te večkrat slišali, da si boš pa zdaj res spet omislila kolo. Kako je zdaj s tem v Kanadi? Je na tvojem koncu kaj terenov?
Špela: Odkar sem dobila sina Zoltana, je kolo ostalo v garaži v Celju pri mami, zamenjala sem ga za mestnega z otroškim kolesom. Zoltan je lani dobil prvi mtb na prestave. Tu nimamo veliko vzponov, je pa veliko stezic ob jezerih, rekah. Sem pred tem, da si kupim gorsko kolo za družinsko kolesarjenje. Veliko je parkov, blizu imamo Blue Mountain.
Ekipa SP Kirchzarten 1995? Zadaj Sandi Srdar, Aleš Boškin, Primož Štrancar, Tine Zupan, spredaj Jure Robič in Špela Perc. Foto arhiv Tineta Zupana.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Špela: Zdaj z Zoltanom, z družino, rekreativno, brez pulzmetra.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Gotovo vikendi, obvezno v naravi z dvema psoma. Kanada je idealna za ljudi, ki imajo radi naravo.
Kaj bi počela, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
V moje življenje se je vrinilo kot nekaj, česar še zdaj ne znam razložit. Po duši sem umetnostna drsalka, a sem hvažena za to obdobje, saj se na kolesu spoznaš, dobiš nove izkušnje. Ko sem zaključila z dirkanjem, sem zaključila z resnim kolesarjenjem. Drsala pa bi še zdaj.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Bi rekla, da je bil to GT Zaskar, tudi moje zadnje kolo. Pa Cannondale.
Tvoje prvo kolo?
Prvi mtb sem dobila še kot umetnostna drsalka, z atijem sva imela vedno dogovore, vsako sezono smo določili cilj, ki je bil realen, a se je bilo treba zelo potruditi, ter določili nagrado. Tisto leto je bil to nastop na SP mladinskem v ZDA. Uspelo mi je, za nagrado pa sem dobila gorsko kolo, mislim da je bilo to leta 1987. Verjetno sem bila kar prva punca v Celju z gorskim kolesom. Čakalo me je, ko sem prišla iz ZDA, bil je rdeče-rumen Schwinn in na njem sem začela s prvimi treningi.
Tvoj vzornik?
V Sloveniji je bil to Primož Čerin, vedno je bil kot mašina, kot takrat, ko je bil profesionalni kolesar. On mi je približal ta šport. Lahko se mu zahvalim za to, da sem kot neagresivno bitje natrenirala spuste. Kolesar z dušo in vzor, kako moraš živeti kot kolesar. Sicer pa omenjena Katerina Neumannova. Na ledu pa še ena Katarina, Katarina Witt.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Zanimivo mi je, da je Slovenija sproducirala ogromno dobrih kolesarjev, zlasti med dekleti. Ne poznam mladih, je pa lep šport, za ženske težak.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobila / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Dobila sem ga od trenerja, bil je eden redkih trenerjev, ki me je gledal kot celovito osebnost. Vedno me je vzpodbujal, da moram imeti kljub temu, da sem totalno predana športu, tudi plan B, ker življenje prinese preizkušnje, ki jih ne nadziraš. Vzpodbujal me je, da ostanem na fakulteti. Sam je bil trener in astrofizik. Ko zaključiš kariero, se ti lahko odprejo nova vrata. Plan B ni nujno šola, je nekaj, kar te dopolnjuje kot osebnost. Pomembno je še to, da si v športu v prvi vrsti z ljubeznijo.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnila?
Na SP v Avstraliji, za moje takratno tehnično znanje je bil teren res nor. Na treningu sem padla na spustu, zletela čez krmilo in si poškodovala zapestje. Zlom ni bil viden, a na koščicah marsikdaj ni. Zapestje je bilo neuporabno in na dirki nisem nastopila.
Špeline fotografije iz mtb dni žal nismo uspeli izbrskati. Naslovna je sestavljena iz fotografij iz njenega osebnega arhiva.
Preberi še
Na verigi: Urban Komac
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
