Koordinator za gorsko kolesarstvo pri mednarodni kolesarski zvezi, ki je imel v kolesarstvu že vse mogoče vloge.
Sobočanov Jerry je verigo zapakiral in poslal v Anglijo, v Derbyshire, od koder se MTB koordinator mednarodne kolesarske zveze UCI Simon Burney pravkar odpravlja na prvi kros svetovnega pokala v Nove Mesto na Moravskem.
Simon je skoraj dobesedno že počel “vse živo”. Ne le v gorskem kolesarstvu, tudi v ciklokrosu. Je bivši tekmovalec, vodja ekip v ciklokrosu in gorskem kolesarstvu, mehanik, bivši “performance manager” pri britanski kolesarski zvezi, prireditelj tekmovanj, avtor knjig …
Simon Burney
Vzdevek: ne vem kako me ljudje imenujejo, ko me ni poleg
Starost: 54
Kraj: Bakewell, Derbyshire, Anglija
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : UCI in povsod, kjer se kolesari izven ceste
Jernej: Kaj so po tvoje glavni razlogi, da so kros na najvišji ravni zapustile znamke, kot sta Merida in Giant, in kako trend obrniti v nasprotno smer?
Simon: Težko je zares vedeti, sam jih nisem vprašal, lahko imam le osebno mnenje. A zdi se, da sta si obe znamki želeli biti med glavnimi pokrovitelji moštev cestnega Pro Toura, to pa pomeni visoke stroške in zato so morali drugje nekaj prihraniti.
Kaj se je zgodilo s klasikami krosa, kot so Houffalize, Dalby Forest, Madrid … ?
V Houffalizu sta bili težavi dve. Prerasli smo prizorišče, ni bilo več dovolj prostora, pa tudi prireditelji so se v zadnjih letih večkrat zamenjali, naposled niso mogli več zagotavljati dovolj kakovostne prireditve in so nehali kandidirati.
Dalby je bil sprva mišljen za tri leta, pa je regija nato kandidirala za Tour de France v Yorkshiru in so se umaknili po dveh letih. V Veliki Britaniji ima zveza močan nadzor nad večjimi dogodki, njihova strategija pa je vezana na olimpijske uspehe. Žal MTB ni prioriteta, moči so usmerili v svetovni pokal in v svetovno prvenstvo na dirkališču, ki bo prav tako v Yorkshiru.
V Madridu je bilo kar nekaj dogodkov, ti prireditelji so zdaj dejavni v Vallnordu, tako da so še vedno v igri, le na drugem prizorišču.
mtb.si: To je verjetno odvisno od financarjev in tržnikov, a kakšne so po tvoje realne možnosti za širitev svetovnega pokala na 10 ali več dirk v vsaki od disciplin?
Simon: Tako je, za denar gre! Predvsem za televizijsko produkcijo. Omejeni smo s proračunom, ki ga zagotavlja Red Bull TV, tega je za kakovostno pokrivanje skupno 11 dirk. Trženje pri UCI ves čas išče pokrovitelje za vse kolesarske panoge, a z MTB zadnje čase nima sreče, trudili se bomo še naprej.
Za kros to niti ni težava, saj je dovolj drugih velikih dirk, naprimer etapne dirke, kot je Cape Epic, pa maratoni, dirke kategorije HC, festivali, kot sta Garda ali Roc d’Azur … Za spust, ki zunaj svetovnega pokala razen Crankworxa in morda še EWS nima veliko velikih dirk, pa je težje. Prav bi jim prišla še kakšna dirka. Če bi lahko izbiral, bi si zaželel 10 dirk v spustu in 8 v krosu.
Tehnične reči s spustom za svetovni pokal na Lošinju obvladuje David Vazquez, kaj pa ti meniš o tem, da gre serija na otok na Hrvaškem, ne ravno v Alpe?
Zamisel, da bo spust obiskal novo prizorišče, mi je všeč. Všeč mi je koledar, v katerem so različne proge in prizorišča, ne le smučišča. Videli bomo, če se bo svetovni pokal vračal tja, a dobro je, da poskušamo nove stvari in da vidimo reakcijo. Če bodo odzivi dobri, lahko dirka ostane tam, če bodo manj pozitivni, bomo pač poskusili še kje drugje. Menim, da je pomembno poskušati nove stvari, ne pa obstati na mestu.
Pred dvema letoma s Tanjo na štartu v Novem Mestu na Moravskem, foto Grega Stopar
mtb.si: Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Simon: Nimam prav veliko dni na kolesu, popoln pa bi bil tak, ko sem dovolj v formi za dve ali tri ure kolesarjenja blizu doma v Peak Districtu v Derbyshiru, verjetno v oktobru ali novembru, ko se vreme spreminja, pa na kavico vmes.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Če kolesa niso vključena na kakšen način – da jih gledam, delam z njimi ali kolesarim – potem verjetno dan ne more biti popoln!
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Odlično vprašanje, nimam pojma! Pred gorskimi kolesi sem vodil ekipo v ciklokrosu in cestnem kolesarstvu, a mislim, da sem v tem športu tako dolgo le zato, ker sem poleg od prvega dne gorskega kolesarstva v Evropi, ker sem z ekipo, ki sem jo vodil, prišel visoko. Res nisem prepričan, če bi teh skoraj 30 let lahko vztrajal pri ciklokrosu in cesti.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
To je ciklokros kolo ALAN iz leta 1984, s katerim sem tisto leto dirkal na svetovnem prvenstvu. Nekaj mesecev po prvenstvu sem ga prodal, a se mi je pred nekaj leti ponudila priložnost, da ga dobim nazaj. Obnovil sem ga in zdaj je prav takšno, kot je bilo takrat. Zelo sem bil vesel, ko sem ga dobil nazaj, veliko spominov me veže nanj.
Tvoje prvo kolo?
Če to vprašanje zastaviš Britancu, ki je določene starosti, je to ponavadi Raleigh, in tudi sam nisem izjema! To je bil pri mojih treh letih tricikel Raleigh Tiger, potem druga otroška kolesa iste znamke, pri enajstih pa sem dobil svoje prvo ‘pravo’ kolo, rabljeno Raleighovo cestno kolo.
Tvoj vzornik?
Nimam ga. Sodeloval sem z ljudmi, ki so me navdihovali in se skušal učiti od njih. Pri British Cycling sem sodeloval z Davom Brailsfordom (zdaj prvi mož ekipe Sky, op.p.), ki je znal najti rezerve na poti do rezultata pri stvareh, na katere nihče drug ni niti pomislil, pri tem pa se ni bal odreči vsemu tradicionalnemu. Zelo spoštujem tudi kolesarje, kot je Frischy ali Bart Brentjens, ki so postali zelo uspešni managerji.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Tom Pidcock, britanski mladinec, ki je letos zmagal na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu. Neverjetno nadarjen je, lahko bi šel v katero koli disciplino, podobno kot Peter Sagan.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Saj je kliše, a to je rek: “Življenje je potovanje, ne cilj”. Dolgo časa sem rabil, da sem ga zares razumel. Nikdar ne veš, kaj te čaka, zato je treba življenje čim bolje živeti v tem trenutku.
Pa tudi to, da je kolesarski svet majhen, zato moraš biti na poti navzgor prijazen do ljudi, saj jih boš na poti navzdol zagotovo spet srečal, ljude pa pomnijo! A če imaš to srečo, da je kolesarjenje na kakršen koli način del tvojega življenja, ne pozabi, zakaj si začel, in vedno uživaj.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
To ni težko! Padel sem na dirki v ciklokrosu in povsem uničil vse v svojem levem kolenu. Tako se je zaljučila moja kariera poklicnega kolesarja, za zato sem že mlad začel voditi ekipo. Ena vrata so se zaprla, druga večja pa so se odprla, in če se to takrat ne bi zgodilo, bi bilo moje življenje precej drugačno.
Preberi še
Na verigi: Jernej Sobočan
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Uvodna fotografija mtbs.cz
