Osvajalca Slovenske turnokolesarske poti prihajata iz Krškega in sicer prisegata tudi na premikanje po dveh nogah.
Na dveh nogah sta prehodila in pretekla že marsikaj, lani pa sta družno in na dušek prekolesarila sveže odprto Slovensko turnokolesarsko pot. Jože Rovan je na verigo pripel Pio in Andreja iz Krškega, turna kolesarja, ki znata uživati tudi takrat, ko je rit ožuljena. Nam ni pravkar uspela definicija pravega kolesarja?
Dovolj uvoda, bo v nadaljevanju veliko.
Pia Peršič in Andrej Martinčič
Vzdevek: Pia največkat: “A ti si tista, ki hodi?”; Andrej: Ga nimam.
Kraj: Krško
Starost: Pia 31, Andrej 41 let
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Pia svojemu motivacijskemu počelu HODIM, TOREJ SEM! Oba društvu NaTuro
Jože: Pia je pred nekaj leti prehodila Slovensko planinsko pot (po starem transverzalo ), Andrej jo je v devetih dneh pretekel. Lani pa sta skupaj prva v enem zamahu prekolesarila Slovensko turno kolesarsko pot. Kako bi primerjala obe avanturi?
Pia: Moja turistična izvedba SPP in Andrejeva tekaška različica sta si – razen v času – precej podobni. Lahko bi rekla, da je bila lanskoletna avantura po STKP bolj meni naklonjena. Glede na to, da sem se v preteklosti lotevala daljših poti v turistično-raziskovalnem duhu, je pri tokrat skupnem lanskoletnem projektu po STKP – predvsem zaradi poznih startov in izgubljanja časa z objavami – največ živcev izgubil Andrej. Na polovici poti sva se nekako “ujela”. Gre pravzaprav za zelo podobna koncepta; daljšo, vezno pot, ki jo povezujejo kontrolne točke čez gorovja, vrhove, mimo planinskih koč. Seveda je bilo potrebnega ogromno prilagajanja. Včasih sva kolesarila kilometer, dva narazen. No, predstavljajte si biti z nekom 24h/43 dni na kolesu, v vročini, klancih, ki jemljejo sapo, občasnih bolečinah in vneti zadnjici. Oba sva mnenja, da je bila STKP v nekaterih ozirih morda celo bolj naporna od SPP. Predvsem zaradi težkega nahrbtnika, ki sva ga nosila s seboj. V privi vrsrti sva potohodca, gornika, tekača, kolo je najina druga izbira.
STKP se v velikem loku izogne visokogorju; najvišji vrh doseže z Uršljo goro in Vršičem, kljub temu pa postreže s čudovitimi razgledniki, izredno premišljeno speljanimi prehodi, ki jih sama verjetno nikoli ne bi odkrila. Se pa SPP in STKP prepletata na Pohorju, na Koroškem, Idrijsko-Cerkljanskem in na Primorskem. Ko prehodiš SPP misliš, da imaš v žepu jokerja za kviz o geografiji Slovenije, ko prekolesariš STKP, padeš na realna tla. Je pa zagotovo izkupiček obeh avantur neprecenljive vrednosti. Všeč nama je, da se obe poti dotikata tako naravnih in kulturnih znamenitosti. Navdušena sva bila nad kolesarjenjem po podzemlju Pece, odkrivanju rovov in bunkerjev na Poreznu in seveda avanturi – vožnji s cicko čez Savo.
Veliko ljudi meni, da kolesarjenje v naravi izgubi čar v doživljanju ravno zaradi hitrosti. S tem se ne bi mogla strinjati. V klance sva bila s kolesom ravno tako hitra, kot bi hodila. Časa za dih jemajoče razglede je bilo dovolj. Ravninske dele pa sva, jasno, odvozila hitreje.
Meniva, da se bo čez čas uveljavil turnokolesarski rek po vzoru planinskega (vsak Slovenec mora vsaj enkrat stati na Triglavu, vsak planinec pa vsaj enkrat prehoditi Slovensko planinsko pot), da naj bi vsak turni kolesar vsaj enkrat prekolesaril Slovensko turnokolesarsko pot, ne glede na to, ali po delih, ali v celoti, v enem kosu. Se pa oba strinjava, da s pobiranjem žigov iz izhodišč (tako pri SPP, kot STKP) veliko izgubiš. Čar veznih, daljinskih (pohodniških in kolesarskih) poti je ravno v teh vmesnih delih, ki povezujejo dve kontrolni točki, dva vrhova. Te vrste poti so (bile) narejene z namenom, zaokrožene so v smiselno celoto in pohodnik / kolesar ima v tem primeru največ od njih. Tu je skrivnost, poanta in odgovor na to, zakaj na dolge, vezne poti.
Foto Manca Čujež/Planinska zveza Slovenije
O STKP sedaj pogosto predavata širom Slovenije. Kdo so poslušalci, kaj jih najbolj zanima, kaj svetujeta tistim, ki se lotevajo te poti.
Pia: Res je. Smo nekako v zlati sredini obdobja potopisnih predavanj, na katera pridejo od kolesarskih navdušencev, planincev, avanturistov do tistih, ki jih je na predavanje privabila povsem novo trasirana pot . V oktobru sva imela zanimivo izkušnjo. Predavala sva namreč članom Društva slepih in slabovidnih Slovenije. Navdušenje in vprašanja so nepričakovano deževala, kot bi pred seboj imela zagriženo kolesarsko publiko.
Na splošno pa poslušalce najbolj zanima oprema, težave na poti, kondicijska pripravljenost, označenost same poti. Vsem tistim, ki se lotevajo poti svetujeva skrbno načrtovanje nočitev, saj so koče in domovi v večini ob ponedeljkih zaprte, na Primorskem celo med tednom. Prav tako sva imela nekaj smole tudi s pomanjkanjem hrane oz. možnosti, da sploh prideva do nje. V takih primerih pride še kako prav železna rezerva v nahrbtniku. Glede na to, da se kalorije na taki poti kurijo kot po tekočem traku, bi potrebovala kar prikolico Zakisanosti v mišicah nisva nikoli čutila, verjetno je temu botrovalo tudi vsakodnevno uživanje beljakovinskih napitkov za regenarecijo mišic po turi. Prav tako nisva skoparila z maščobo, hladno stiskanimi olji, mazilom za zadnjico in panna cotto.
V naslednjih dveh mesecih imava predavanja v Trbovljah, Sežani, Velenju, Ljubljani. Prisrčno vabljeni!
Pia, vem da si tako pohodniški kot tudi turnokolesarski vodnik, uveljavljena predavateljica, z diplomo portoroške Turistrike. Ali naša turistična podjetja že sistematično iščejo takšne kadre? Se da morda spodobno preživeti kot samostojni podjetnik s pohodniško in kolesarsko ponudbo?
Pia: Strokovnost pri zaposlovanju na področju turizma je pri nas prej izjema kot pravilo. Žal. To opažam na večih področjih delovanja. Delujem preko svojega društva za kulturno dediščino in inovativni turizem NaTuro; sodelujem pri oblikovanju in razvoju inovativnih turističnih vsebin za različne organizacije, organiziram razne športno-turistične dogodke in prireditve, vodim pohodniške šole, tabore, pišem članke s popotno, motivacijsko vsebino, predavam. Sem raziskovalec ali bolje rečeno “delavec na terenu”. Skratka, delujem “hobotniško”, prevečkrat prekarsko. Še vedno pa sem – pod črto – brezposelna. In to pri teh letih težko razumem.
Slovenija je majha. Veliko (uveljavljenih) športno-turističnih agencij je preoblikovalo svojo ponudbo. Takšnim je težko konkurirati na trgu, že zaradi marketinško-promocijske prednosti. Seveda poznamo nekaj primerov dobrih praks pri nas. Za ta korak se trenutno še nisem odločila.
mtb.si: Na fotografijah s STKP smo vaju vedno videli v tekaški obutvi. Kako to in ali se vama je tudi v cilju to zdela prava odločitev?
Pia: Absolutno. Vedno kolesariva v lahki treking ali tekaški obutvi. To se nama zdi precej bolj primerno, glede na to, da včasih prikolesariva do določene točke, pustiva tam kolo in splezava še na kakšen hrib. Poleg tega se nama zdi kolesarska obutev za flat pedala precej težka, debela, prevroča, skratka neudobna. Preden sva se odpravila na pot sva tudi sama imela pomisleke, če ne bi bilo morda bolje s čevlji s trdim podplatom, ali, če naju bodo bolela stopala. Kakorkoli se obrne, sva se pravilno odločila.
Foto Goran Rovan (RTV Slovenija)
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Pia: S poznim startom, razgledi, z najmanj tremi kavami in z nekom, ki me ne bi priganjal
Andrej: Zgodnji start, celodnevna tura nekje v sredogorju.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Pia: Celodnevni treking nekje nad 2000 m, poleti seveda.
Andrej: Tek po visokogorskih planotah.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Pia: Verjetno bi skakala s padalom, veslala in več rolala na dolge razdalje.
Andrej: Verjetno bi vozil cestni motor.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Pia: Prve turno/ gorskokolesarske ture sem odkolesarila s Specialized-ovo Myko. Bil je res “made for me”. Na lanskoletno avanturo po STKP pa sva se odpravila s povsem novimi kolesi znamkeTorpado, modela Eclipse A in Eclipse A+. Vrhunsko sta se odrezala, servisa pravzaprav na 1900 km dolgi poti v 43 dneh nisva potrebovala. Andrej je dvakrat menjal zračnico, jaz sem na 1500 km zamenjala zadnji plašč. Nad 27,5-colskimi gumami pa sva oba navdušena.
Andrej: Glede na to, da sem skoraj 20 let “gonil” cestno kolo, mi je polnovzmeteno kolo odprlo povsem nove dimenzije. Lahko rečem, da je trenutni Torpado moje najljubše kolo.
Tvoje prvo kolo?
Pia: Svoje prvo kolo sem dobila pri treh letih, zamenjal ga je zeleni Pony, potem beli Rogovec, gorska Univega in potovalni trekingaš, s katerim sem prepotovala kar nekaj držav. S trekinga sem po parih letih presedljala na svoje prvo polnovzmeteno kolo – Myko.
Andrej: Pony.
Tvoj vzornik?
Pia: Anny Londonderry – iz preteklega življenja V tem pa občudujem Dannyja.
Andrej: Bojan Jevševar.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Pia: Najin Otis, 5 mesečni angleški pointer
Andrej: Sin Žiga.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Pia: Biti zvest sam sebi, svojim željam in slediti svojim ciljem.
Andrej: Nikoli ne odnehaj.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Pia: Do sedaj sem imela pri vožnji s kolesom blazno srečo. Ponavadi se prevrnem na mestu. Ne vem, morda pa sem zelo previdna in pragmatična.
Andrej: Padec zaradi pika ose, zaradi katerega sem pristal v bolnišnici. Bil je tako hud, da si ga nisem zapomnil.
Preberi še
Na verigi: Jože Rovan
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
NaTuro. SKTP v enem kosu!
Uvodna fotografija Manca Čujež/Planinska zveza Slovenije
