Trmasti bohinjski mtb aktivist, ki se za plačevanje položnic pretepa z igralniško strojno opremo.
Veriga se nadaljuje med usekanci, brez kakršnih gorsko kolesarstvo v slovenskih (in čeških, kot nam je pokazal prejšnji izprašanec Pavel Hornik) turističnih destinacijah očitno ne more zaživeti. Promotor, graditelj, prepričevalec in združevalec Marko Kolman je trmast Bohin’c, brez katerega verjetno (še nekaj časa) ne bi bilo parka na Voglu in še česa, kar se na mtb fronti dogaja v Bohinju.
Marko Kolman
Vzdevek: Največkrat kar Kolman
Kraj: Bohinjska Bistrica
Starost: 38
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Alpski Medved / Bikepark Vogel / Bohinj
mtb.si (po meri): Ali je neutemeljen stereotip, da ste Bohinjci zaguljeni? In kako v takšnem okolju svoj prostor na tem prekrasnem koncu sveta najde gorski kolesar?
Marko: Hehe … klasično vprašanje za prebivalca Bohinja. Delno lahko rečem, da drži. Mogoče pa sam ne bi uporabil enakega izraza … prej bi rekel, trmasti in vsega hudega vajeni. Kak klen Bohinjec bi dejal, trdni!
Kako v tem okolju najde prostor gorski kolesar? S trmo! Hehehe …
Resneje … v našem okolju imamo odlične pogoje za gorsko kolesarjenje. Vrhunsko gorsko okolje, množica planinskih poti in še večja množica zapuščenih poti iz časov prve vojne in še dlje nazaj, iz Zoisovih železarskih časov in seveda jezero, ki v letnem času nudi super osvežitev po furi.
Problemi, kot verjetno povsod drugod, izhajajo predvsem iz nerazumevanja dejavnosti in posledično v skromnem vlaganju v potrebno kolesarsko infrastrukturo. Poleg širše poznanih težav z aktualno zakonodajo, seveda. Lokalno sicer omembe vrednih težav z lastniki zemljišč, kjer se gorski kolesarji že vozimo, nimamo.
Kakšna je v nekaj stavkih tvoja vizija mtb furanja med Voglom, Koblo, Pokljuko … ? In kaj na to tvojo vizijo odvrne TNP?
Osnovna ideja je vzpostavitev mreže kolesarskih poti na območju turistične destinacije Bohinj. V zadnjih letih dokaj uspešno napredujemo s projektom kolesarskega parka Vogel. Na sosednjem hribu se počasi sestavlja kolesarska destinacija Soriška planina, ki ima tudi lepo možnost, da se razvije v dober kolesarski park. Da bi vse skupaj postala res prava MTB pravljica, pa je po mojem mnenju potrebno preko spodnjih bohinjskih gora povezati Vogel s Soriško planino. Gozd je prepreden s potmi. Nekatere so še v uporabi, veliko pa jih je zapuščenih a zelo primernih za našo dejavnost. Za končni uspeh pa nujno potrebujemo še boljšo podporo lokalne skupnosti in turističnih deležnikov, ki se sicer prebujajo tudi v to smer, vendar precej počasi in previdno. Z vzpostavitvijo ekipe, ki bi bila financirana s strani turistične organizacije in zasebnih turističnih ponudnikov, bi lahko zgodbo spisali precej hitro. Tudi potrebni denarni vložki niso tako veliki, da bi lahko to bil resnejši problem. Številke se precej hitro in precej preprosto izidejo. Ne odkrivamo nobene “tople vode” … nasprotno … v naše konce želimo prenesti dobre prakse iz sosednjih držav, predvsem iz Avstrije, ki ima zelo podobne naravne danosti in nam prek mnogo primerov kaže, kako se pravilno pristopi k stvari.
Kaj na mojo vizijo odvrne TNP? V bistvu ne veliko. TNP je ključen deležnik predvsem na območju Žičnic Vogel in tu z naravnim parkom dobro sodelujemo. Seveda v okviru zmožnosti, ki jih dopušča trenutno veljavna zakonodaja. Tudi znotraj TNP se že zavedajo, da je gorsko kolesarjenje šport, ki je v porastu in se ga ne da več ignorirat. Zavedajo se, da bo stvari v prihodnjih letih potrebno na nek način urediti, saj smo v nasprotnem primeru lahko prepričani, da se bodo s povečano količino kolesarjev v naravi težave samo stopnjevale. Spodnje bohinjske gore in Soriška planina pa tako ali tako niso več znotraj TNP. Pokljuški konec pa zaenkrat, kot osrednji del Triglavskega narodnega parka, puščamo ob strani. Bo pa v prihodnosti tudi na tem koncu potrebno vzpostaviti nek režim, ki bo sprejemljiv tako za upravljalca narodnega parka kot tudi za ostale uporabnike naravnega okolja.
Zelo si aktiven, ali imaš poleg vsega mtb “aktivizma” še “dnevno” službo? Oziroma kaj od tega je tvoja služba?
Seveda imam še dnevno službo. MTB “aktivizem” zaenkrat namreč še ne plačuje položnic … sem računalniški tehnik / vzdrževalec v igralnem salonu tu v bližini. Služba je precej zahtevna in odgovorna, zato za moj mtb aktivizem koristim ves svoj prosti čas. Sem pa resno in s srcem pri stvari, da razvoj MTB destinacije postane tudi prava, “dnevna služba” … kdaj, če sploh, pridem do tega, pa … ve samo ciganka.
Med borovci na Voglu, foto Iztok Medja
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Marko: S prijatelji v kakem kolesarskem parku “na žico” … najbolje se počutim v Saalbachu na X-Line … za moj okus odlično furanje! Tudi v Semmeringu je vedno fajn.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
V zadnjem času predvsem dan v naravi, preživet z mojo družinico. Odlično se počutim tudi med računalniško strojno opremo.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Huh … marsikaj. Preizkusil sem mnogo športov in v vsakem sem našel kaj zame. Mogoče bi se resneje lotil padalstva, kar sem tudi že počel, a nisem nadaljeval, ker gre za šport, ki zahteva 150% pripadnost in ni najbolj primeren za “vikend športnike” … nekoč si želim letet z “wing suitom”.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Vozim že tretjo različico Commencal Supreme DH iz Andore … dolg, nizek, s položnimi koti in seveda dolgonog … to je to. Tudi zadnja izvedba, v4 je stroj, ob katerem mi zaigra srce.
V zadnjem času so mi zelo všeč tudi debelinkoti, ali “fat bajki”, kot jih poznamo. Silno zabavne igračke.
Tvoje prvo kolo?
Rog Pony, na katerega sem z veliko mladostne zagnanosti in pregovorne bohinjske trme, namontiral gume od BMX-a … paket je bil dovolj dober za mini potke, ki smo jih vozili v tistem času, a je potreboval neskončno vzdrževanja.
Še ena z Vogla, foto Mitja Sodja
Tvoj vzornik?
Zares pravega vzornika bi težko imenoval. V MTB graditeljskih vodah pa bi mogoče to lahko bil naš Guru (naj počiva v miru).
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Zaenkrat si še drznem verjeti, da je to moj mali Ted … drugače pa je tudi v naših koncih nekaj precej perspektivnih mladincev.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Orig.: “Fear is in the eye of the beholder. Don’t let it be you!”
Prevod bi se glasil nekako takole: “Strah je v očeh opazovalca. Ne prepusti se mu, nikar samo ne stoj in glej!”
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Nekaj let nazaj v Leogangu na progi “Flying Gangster” … polna hitrost in slaba odločitev o sekanju ovinka … zmanjkalo proge … bum! Čez 3 ure, ko sem nehal vozit in so se mišice ohladile, je rama odpovedala sodelovanje za dobra 2 tedna. Posledice sem čutil še skoraj 2 leti.
(Javna) skupina MTB Bohinj na Facebooku
Preberi še
Na verigi: Pavel Hornik
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Uvodna fotografija Iztok Medja
