Ata Smrk turnega kolesarstva, včasih notranji sovražnik med planinci, ali pa naš, gorkokolesarski agent, infiltriran v planinsko organizacijo.
Barbara in Maac sta verigo obdržala v turnem plemenu. Natančneje: podala sta ga samemu poglavarju v organizaciji te netekmovalne zvrsti gorskega kolesarstva pri Planinski zvezi Slovenije. Jože je prvi in še vedno edini predsednik Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije.
Kdor si na ekonomski fakulteti razbija glavo pri Jocovi statistiki, bi visokoraslega in mirno govorečega možakarja verjetno moral spoznati pri urejanju planinskih poti, na kolesu ali pri neskončnem razlaganju nasprotnikom, da je na poteh dovolj prostora za vse. In tisti, ki ga poznamo iz kolesarstva, smo čisto zadovoljni, da ga ne poznamo s statistike …
Jože Rovan
Vzdevek: Joc
Kraj: Ljubljana
Starost: 63
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : PD Lj.-Matica, Komisija za turno kolesarstvo PZS
Barbara/Maac: Jože, nekoč si bil zagrizen planinec in gornik. Kaj te je pripeljalo v svet gorskega kolesarstva?
Jože: Še vedno hodim vse leto v hribe, pozimi turno smučam. Res pa v zadnjih letih namenjam največ časa kolesu. Svoje prvo odraslo kolo sem kupil pri skoraj štiridesetih, ko sem se naveličal iskati parkirna mesta po Ljubljani. Sledilo je družinsko kolesarjenje z otroci. Sinu je bilo vse skupaj neznansko všeč, precej bolj kot hoja v breg, in tako smo začeli vsi štirje turno kolesariti. In šlo je vse višje navzgor in bolj strmo navzdol. Kolo je prineslo tisto, kar sem pri pohodništvu pogrešal, dinamičen spust, podobno kot pri turnem smučanju.
Ali bi si s poleni, ki si jih v času delovanja KTK prejel s strani posameznikov tako znotraj PZS kot tudi izven nje, lahko ogreval hišo celo zimo?
Zagotovo. Tiste v PZS sem pričakoval, gre za velik miselni preskok, potreben je bil čas, da smo se pohodniki in kolesarji navadili drug na drugega, ta proces še ni končan, vendar gredo stvari v pravo smer. Bolj kot to pa mi para živce naša zakonodaja, še posebej pa njeni neživljenjski izvajalci, ki med dvema možnima razlagama neke zakonske določbe praviloma izberejo tisto, ki je v škodo kolesarjev. Pri legalizaciji trase STKP se to ponavlja znova in znova.
Najlepša in najhujša izkušnja pri trasiranju Slovenske turnokolesarske poti?
Trasiranje za računalnikom je zanimivo, izbiraš smeri, primerjaš vrise na kartah, pregleduješ ortofoto posnetke, iščeš informacije pri lokalcih. Potem greš na teren. Lepo je poklicati stare kolesarske znance in jih prositi za pomoč in družbo pri trasiranju v njihovih koncih. Seveda včasih tudi preklinjaš, ko se obetajoča pot konča v robidi in se drugič se veseliš najdene povezave.
Najbolj bridka izkušnja je povezana s Savinjsko dolino. S kolegi smo porabili veliko časa, da smo našli primerno traso iz Luč pod Raduho in Smrekovškim pogorjem v Šentjanž. Žal pa z lastnikom nekaterih parcel, Ljubljansko nadškofijo, nismo našli skupnega jezika, češ da kolesarji ogrožamo gozdarska dela. Pa čeprav gre za poti, ki so markirane in zato polne pohodnikov. Traso smo morali spremeniti in tako smo izgubili najlepša dva odseka v Savinjski dolini.
mtb.si: Če bi kdo slučajno STKP prekolesaril s kolesom za makadamkanje, ali bi bilo to kaj slabega?
Jože: Nikakor ne, večina STKP je tako ali tako brez težav prevozna s treking kolesom, nekaj je žal tudi asfalta ker npr. iz Pirana v Portorož pač ni druge možnosti. STKP ni tehnično zahtevna pot, stez je relativno malo, izpostavljenim odsekom smo se skušali ogniti, kjer je le mogoče, namenjena je širokemu krogu turnih kolesarjev. Je pa naporna, ker je dolga in na njej ne manjka strmih klancev. Vendar, če je komu npr. tisti vražji klanec na Uršljo goro prestrm, ni nič narobe, če potegne direktno na Naravske ledine in gre od tam po planinski poti lepo peš na vrh. No, tudi tehnično dobri kolesarji bodo znali priti na svoj račun, spuste si bodo pač prikrojili malce po svoje.
Na Veliki Milanji, foto Karmen Razlag
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Jože: Včasih sam, še raje v družbi, pogosto s hribovsko klapo iz študentskih časov, počasi smo vsi zajahali kolesa. Navzgor se mi nikoli pretirano ne mudi, uživam v razgledih, slikam, če sem sam, pustim misli na pašo. Navzdol gre seveda hitreje, pa vendar, kdo me bo še sestavil, če se razsujem. Zadovoljen, ko najdem nov lep spust, prijetno utrujen, z zaključkom v prijetni družbi. Veliko mi tudi pomeni, če so, kadar vodim turo, udeleženci z njo ob koncu zadovoljni.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Visoko v gorah, na jasen zimski dan, s turnimi smučmi, v pršiču na trdi podlagi. Na spustu se praši vse naokrog, tedaj bi vriskal, pa ne smem, ker lahko sprožim plaz.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Vse tisto, kar poleg kolesarjenja še počnem na prostem v prostem času: hodim v hribe, smučam, potujem, urejam planinske poti. Morda nisem tipičen gorski kolesar, seveda uživam v spustih, toda na prvem mestu je vendarle narava, predvsem gorski svet. Sin mi je nekoč rekel: Oči, ti nisi gorski kolesar, ti samo s kolesom hodiš v hribe.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Dobil sem ga za darilo ko sem srečal Abrahama, tako mu je tudi ime, vsa moja kolesa imajo imena. Uradno Gary Fisher Sugar 2+. Osem let mi je zvesto služil, tehnologija pa je šla naprej in pristal je v kleti. Težko sem se ločil od njega toda bolje, da je v veselje nekomu drugemu, kot da rjavi v naši kleti.
Tvoje prvo kolo?
Češki Maraton, kupljen na Petrolovi črpalki v času visoke inflacije, za male denarje. Kmalu še z otroškim sedežem na okvirju. Ko sem ga kupil, nikakor nisem mislil, da bodo imela kolesa tolikšen vpliv na moje nadaljnje življenje.
Tvoj vzornik?
Nimam kolesarskega vzornika, spoštujem vse, ki s primernim odnosom do narave in drugih obiskovalcev prispevajo k temu, da se pomirjeni in zadovoljni vračamo s tur.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Moj triletni vnuk. Lani sem mu kupil poganjavčka, ogleduje si ga z vseh koncev, neznansko mu je všeč, ampak gor se zares še ni spravil. Upam, da bo spomladi zbral korajžo.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Časi, ko smo z roba Komarče do Koče pri Savici pritekli v desetih minutah, so že davno minili. Danes to mnogi plačujejo z bolečinami v kolenih pri hoji navzdol. Vse takšne spodbujam, naj pričnejo kolesariti, kar nekaj sprva nasprotnikov kolesarjenja v gorah sem že spreobrnil …
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Padci so žal sestavni del tega športa, pa še precej bolj boleči so kot npr. pri smučanju. Spust s sedla Col Mayt na lanskem TransAlpu se je začel z obetavno stezo, ki pa se je počasi izgubila v visoki travi na strmem pobočju. Naprej je šlo bolj na pamet, komaj sluteč, kje naj bi bila pot. In takšna vožnja se rada konča v kakšni luknji in posledično s poletom čez krmilo. Nekaj grdih besed, nato nazaj na kolo in potem ihtavo naprej. In še enkrat. Potem sem imel dovolj, ker se mi je po malem motalo v glavi. Zvečer sem ponovno prebral opis v vodniku in tokrat dal prav avtorju, ki je napisal, da za ta odsek poti priporoča hojo ob kolesu.
Preberi še
Na verigi: Barbara Škof in Marjan Pučnik
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Uvodna fotografija je iz Jocovega osebnega arhiva
