Kozu na koles’, grešn’ kozu z Vrtače, tržiški visokogorski uživač, aktivist, lik z družbenih omrežij …
Darjan Andrejc verigo podaja do Tržiča, kjer biva Kozu. Včasih grešni kozel z Vrtače, največ časa pa Kozu na koles’ oziroma @kozunakoles – kadar so le kosti cele.
Jernej je na prvem mestu kolesar, ki uživa v visokogorskih in tehničnih turah, ob tem pa še lik z družbenih omrežij (z instagramom na prvem mestu), ki je nedavno tudi poklicno prestopil v trženje kolesarskih dobrot. Tudi mtb aktivist je, so-zakrivil je slovenski uspeh na letošnjem udarniškem vikendu IMBA Europe.
Jernej Šarkan
Vzdevek: Kozu na koles, Sharky, Rit 🙂
Kraj: Tržič
Starost: 32
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Mountain Gravity Tržič, TKO Tržič, Scott Sports
Drejc: Od kod izvira insta-nadimek Kozu na koles? Je kakšna zanimiva zgodba za tem? Od kod črpaš citate za pod svoje instagram objave?
Jernej: Hmm. Kozu na koles ja. Kit ali delfin težje :). Ne vem točno. Pač je priletelo. Oziroma izvira nekako iz raznih dogodivščin in instant slabih odločitev s terena, ko gre kaj narobe (“from bad to worse” situacije) – tako, da tudi sam samemu po koncu ture lahko rečeš samo še “kozu”. Drugače pa mislim, da izbira nadimka ni toliko napačna – se je kasneje izkazalo zakaj :).
Kar se tiče citatov pod objavami … Vsaka slika je zgodba zase. Vsaka vzbudi neko asociacijo oz. nek “reflection”, ki se v tistem momentu najbolj poda mojemu razmišljanju, razpoloženju in fotografiji sami. Aha … Od kod črpam? Nekaj iz lastnih zapisov oz. esejev, ostalo poiščem med meni ljubšimi avtorji (Fransson, Kerouac, Muir, …).
Seveda ne moremo mimo slona v sobi. Je dobila zgodba s tvojo Vrtačo kakšen epilog?
Kaj zdaj? Slon ali kozu :)? Do epiloga bo prišlo, ko bodo stvari urejene, prej ne. Moj primer predstavlja zgolj še enega izmed vrste dokodkov, ki poziva slovensko gorskokolesarsko skupnost k še večji enotnosti in odgovornosti za razrešitev problematike.
Kolesarska skupnost mora še bolj dokazati, da je sposobna prevzeti svoj del odgovornosti za spoštovanje zakonodaje, njeno spreminjanje. Seveda je tu tudi naš minimalen vložek v smislu prispevka na terenu (bonton, vzdrževanje, itn).
V ospredje je potrebno postaviti športno aktivnega državljana, ki rad tudi kolesari. Tako kot tisoče planincev in ostalih obiskovalcev gora tudi mi tam gori iščemo navdih, sprostitev in svoj mir!
Stereotip gorskega kolesarje v viteški opremi mogoče predstavlja večji izziv za tiste, ki so striktno mnenja, da so planinske poti namenjene oz. rezervirane zgolj in samo za pohodnike.
Slovenijo se v zadnjih letih oglašuje kot “gorskokolesarski raj”. Pa je temu res tako? Oglašujemo dejansko nekaj, kar je “ilegalno” … Del denarja, namenjenega za promocijo, bi lahko enostavno namenili v razvoj, finaciranje posameznikov, ki veliko svojega prostega časa namenijo reševanju trenutne problematike. Konzorcij odprimopoti.si kaže na to, da se stvari premikajo v pravo smer. Rabimo pa nekaj več razumevanja, poslušnosti – konsenz in roko z druge strani.
Kot pravi Peter – zgodba se nadaljuje, a potrebne so konkretne akcije, spremembe zakonodaje (Zakon o planinskih poteh, zakon o TNP), potrebni so predlogi in evidentiranje poti, ki bi bile v prihodnosti lahko označene kot dvonamenske.
Kozu v Karnijcih
Prihajaš iz Tržiča, kjer se znajdemo v gorskokolesarskem raju, delno opisanem tudi na spletnem mestu Razkošje poti. Kakšne so trenutno poglavitne aktivnosti in cilji TKO Tržič? Kakšno je stanje dvonamenskih poti, že imate kakšno s takim statusom?
Res je. Kako gre že tista? Sem Tržičan, daleč poznan … Tako v Tržiču kot nasplošno v Sloveniji se moramo zavedati potenciala, ki ga tako v turističnem kot tudi gospodarskem smislu prinaša gorsko kolesarjenje. Občinski portal visit-trzic.com je konkreten korak v pravo smer (gre za celostno predstavitev Tržiča kot turistično izredno zanimive in hkrati prave “outdoor” destinacije). Razkošje absolutno je – samo legalizirati ga je potrebno! Saj vemo, kam pes taco moli.
V sklopu promocije in razvoja skuša sodelovati tudi TKO Tržič … Sodelovanje z občinskimi organi v smeri trajnostnega in turističnega razvoja. Poglavitne aktivnosti za prihodnost tako zajemajo naprimer označevanje poti na terenu, dodajanje in trasiranje novih, podajanje predlogov za gradnjo namenskih enoslednic in pridobitev še kake dvonamenske, da “Graničarska” z Zelenice ne bo ena in edina. Želje za prihodnost pa seveda ostaja “Trail center” #FTW … Ostale akrivnosti TKO pa seveda po ustaljenem kopitu: skupinske in izobraževalne ture, pomoč v sklupu izobraževanja za turno-kolesarske vodnike, urejanje in skrb za trenutne poti in seveda ozaveščanje tržiške MTB mladine o gorskokolesarkem bontonu … Tudi to je treba.
V sklopu IMBA dogodka “Take care of your trails” ste v aprilu organizirali vsesplošno slovensko čistilno akcijo poti in šokirali vse sodelujoče s priznanjem za “Naj evropsko MTB skupnost”. Kako vam je to uspelo? Ste verjeli v zmago?
Se spomnim, ko smo sedeli za mizo skupaj z Andrejem in Petrom in tuhtali, kaj bi bila prava replika na očitke o neenostnosti oz. razdrobljenosti slovenske gorskokolesarke skupnosti. Kako in na kakšen način predstaviti gorskega kolesarja planincem in širši javnosti v boljši luči? Kako spremeniti vsesplošno predstavo o gorskem kolesarju kot divjaku, objestnežu in uničevalcu gozdnih poti?
K sreči se je ideja takrat “poklopila” ravno z vseevropskim dogodkom “Take care of your trails”. Mislim, da nismo imeli več kot cca 3-4 dni časa za prijavo ekip oz. lokacij. Spomnim se “copy/paste” enega in istega sporočila vsakemu na friend listi, ki ima na profilki kolo – 3 dni limanja prošenj in prepričevanja … No, pa nam je na koncu vseeno uspelo. Sam nisem bil v to povsem prepričan, Peter pa je vseeno suvereno še pred uradnimi prijavami dejal takole: “To bomo 100% zmagali … Kdo pa je še tako usekan kot Slovenec!” #givemefive. Pa je imel še kako prav! V okviru slovenskega dela nas je na akciji sodelovalo skoraj 500, opravili smo čez 2500 prostovoljnih delovnih ur, na 35 lokacijah smo očistili okrog 100 km poti in na novo zgradili okrog 7 km poti.
Na koncu smo tako Evropi in širši javnosti pokazali, kakšno MTB skupnost imamo v Sloveniji – kljub vsej trenutni problematiki. V prvi vrsti smo naredili nekaj konkretnega na planinskih poteh, ki bi nekoč lahko dobile naziv dvonamenskih planinskih poti. Nekaj več postorili na našem imidžu in tesneje povezali slovensko MTB skupnost ter si tako zasluženo prislužili tudi nagrado za Naj evropsko MTB skupnost!
Kozu s Kobariškega Stola
Kot sem seznanjen, si že precejšen del letošnje sezone na stranskem tiru zaradi poškodbe. Kako in na kakšen način se spopadaš s tem?
Očitno se me v zadnjih letih drži smola ali pa sem že prestar za take stvari. Zlomljena ključnica v drugi polovici aprila. Pa potem 3 tedne kasneje šele operacija – terminator style … Da se zadeva še bolj zakomplicira, si jo potem po kakih petih tednih zlomiš oz. nalomiš še enkrat … Ne, nisem bil na kolesu … Pisarna, če verjameš ali ne. No, držimo pesti – rentgen ta petek in čakam zeleno luč s strani kirurgov za fitnes in fizio in povratek na konkretne traile v septembru, da ne bo vse samo utrjena makadamska pot ali poganjanje Loti na Mangartsko sedlo in podobni podvigi. Drugače pa vse skupaj dokaj fizično in psihično utrujajoče. Težko je biti na stranskem tiru … Pač spet si bom rekel – “poslušaj Dixija”. Ampak očitno iz svoje kože ne morem … Na koncu spet 1000x zakaj, ko pa sam že poznaš odgovore …
mtb.si: Koliko sledilcev moraš imeti na instagramu, da dobiš kolo v trajno uporabo?
Jernej: Haha. Godzilla facepalm in sarcasm level +99. Od kje ta podatek, da je kolo v trajno uporabo? Nima nobene povezave s sledilci in številom le teh na socialnih omrežjih. Lahko samo rečem, da mi je v letu 2017 uspelo združiti službo in hobi – “profession with passion” ali kako bi temu lahko rekel?
Kozu troga na Trogkofel
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Jernej: Če na hitro pomislim, bi dejal, da skupaj z Loti in Janom v dobri družbi. Drugače pa sigurno visokogorje in naravne poti oz. single. Nisem tip gorskega kolesarja, ki bi mu bilo nažiganje band v parkih nek presežek. Veliko raje se povzpnem nekam višje, kjer imam svoj mir in ob čudovitih razgledih vseskozi nasmeh na obrazu (mora biti “epic” in za dušo). S kolesom do vrha, tudi na ramenih, pa naj bo še tako težko. Kakšna opazka v smislu “Ihr sind aber total verrückt …” ti takole ne uide, ampak ja … Priznam. Sem trmast in bolj “sadomazo” tip kolesarja pa mi to povsem paše.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Če že mora biti popoln brez kolesa? Potlej druge opcije kot sneg in turne dile preprosto ni. Ponovno – visokogorje, dobra družba in polno kletvic za hrbtom ala “Kam me spet vlečeš”, “Ti nisi normalen”, “S tabo ne grem več nikamor”… Najraje pa seveda sredi zime v pršiču ali kak spomladanski turni smuk, da ne zmrzujem kot pingvin. Tista idilična spomladanska – s pivom in v kratkih rokavih na vrhu. Da mi Johnny potlej še eno in edino pivo spije. Mislm – vsaj hvala pa reče.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Težko rečem. Brez kolesa mi živeti ni ali kako? Ne vem. Kakorkoli. Glede na to, da neizmerno uživam v hribih … Po vsej verjetnosti bi več časa namenil teku, plezariji in pohodništvu. Vodne brzice in zrak so me tudi od malega že fascinirali. Če si doma v Tržiču, vseskozi gledaš samo v breg – drugače ne gre (“Biser med gorami” so rekli včasih – išči: Youtube). Outdoor je outdoor … Hmm … Mogoče pa bi slonel v fitnesu v smislu “How are you doin?”. OK – the last one is a joke!
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Dear Lord. Ja trenutno druge kot Loti ni. “Kdo je Loti” bi se lahko vprašal? Prvo moje kolo, ki je dejansko dobilo ime. Se pravi Scott Genius LT 710 Plus 2017 – službeno vozilo. Ta mi da vetra. Seveda, če je ženskega spola – kakopak. Nisva povsem na “ti” pa vseeno. She’s Gorgeous. Facepalm 🙂. PS: Se prodaja nekje v septembru – Anyone interested? 🙂
Ena z Vrtače pa mora bit
Tvoje prvo kolo?
Če se prav spomnim Rogov Kekec 12″ (je to sploh obstajalo?). Kasneje pa prav tako Rogova BMX raketa. Oba v oranžni barvi.
Tvoj vzornik?
V kolesarskem svetu Fabien Barel – legenda. Čez njega ga ni! Čustven, drugačen, odštekan, predan, … V življenskih pogledih, prepričanjih oz. nasplošno pa sigurno Andreas Fransson – “my inspirational hero”. Eden in edini, ki me ne more razočarat! Bog si ga vedi zakaj …
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Načeloma Vid Peršak in Jure Žabjek. Oba še mlada, ravno prav “odbita” in z obilico potenciala. Brez večjih poškodb verjamem, da bo šlo slej ko prej do konca! #fullgas
Kar pa se tiče lokalnih matadorjev? Težko rečem – Goldi, Duh, Žiga. Vsi exstra hitri in vsak po svoje malo čez les. Je pa res, da fantje ne nosijo več ravno plenic 🙂.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Verjetno tu mislimo kolesarskega? Potem sigurno Dixijev: “Ko misliš, da ti gre vse kot po maslu, da ‘letiš’ – upočasni za cca. 20 procentov ali pa naredi pavzo.” Tako nekako mi je dejal. Seveda te besede oz. to modrost prenašam na druge in vseskozi opozarjam. Neposlušnost pa tepe v večji meri mene samega. Ja tako je … Simpl je bit pameten.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Ufff. Pravijo, da so domači traili, ki jih poznaš v piko, najbolj nevarni… Se pravi 2 leti nazaj na eni običajni popoldanski. Moj Završnik in Kamnek. Naravnost čez skalovje v šmovje … Don’t try to whip it, če ne znaš … Je šla rama in nadlaht na 4 dele. Zelo grdo. Še posebej v poduk, če si na trailu sam v poznih popoldanskih urah in brez telefona. 4 mesece out …
Preberi še
