Slovensko-švicarski spustaški zvezdnik iz devetdesetih in še malo čez, do Žiga Pandurja najuspešnejši Slovenec na svetovni sceni. Tudi svoja kolesa je izdeloval, luksuzna električna.
Boštjan Volf je verigo podal svojemu 18 let starejšemu predhodniku med najhitrejšimi Slovenci v spustu, gotovo kdaj tudi vzorniku. Janez Grašič je pravzaprav tudi Švicar, tam se je rodil in odraščal, dolga leta pa je nastopal s slovensko licenco in tudi nosil slovenski reprezentančni dres na evropskih in svetovnih prvenstvih. Še vedno je edini s štirimi članskimi naslovi državnega prvaka v spustu (1996, 1998-2000). Kar nekaj let je nosil Red Bullovo čelado, dolga leta je bil pri vrhu tudi v Švici. V tem desetletju je z družabnikom izdeloval luksuzna električna kolesa pod znamko Jaal Cycles, prej pa pomagal pri razvoju koles Scott, gradil stezice in parke …
Trenutno ima čas za intervjuje, saj je po dolgem času zopet na berglah: “V Verbierju sem z DH kolesom skočil čez majcen potok, odneslo me je malce postrani in sem se pri doskoku ujel na nogo ter nabil peto.”
Janez Grašič
- Vzdevek: Grashow
- Kraj: Lupfig (Aargau, Švica)
- Starost: 48 let
- Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : sam sebi … in Fox servis centru
Boštjan: Kako si se znašel v downhillu?
Janez: Od leta 1982 do 1985 sem v Švici dirkal na BMXu in že takrat začutil, da imam veselje do hitrosti. Leta 84 sem v Švici videl prvo gorsko kolo in dve leti pozneje sem si ga tudi kupil, ker mi je oče prepovedal motorje. V časopisih sem v videl, da s kolesi tudi dirkajo in leta 92 sem začel dirkati v spustu.
Bil si pred časom, ko si pomagal odpreti prvi park pri nas, na Starem Vrhu. Od kod ti ideja?
Leta 1998 je bila dirka na Joštu nad Kranjem. Dobro se spomnim, kako sem Sergiota vprašal, kaj so za eni hribi tam zadaj, če imajo žičnico in če se gremo zmenit, da bi imeli tam progo. Sergio je rekel “to so kmetje, nikoli se ne boš nič zmenil”. To mi je dalo motivacijo, da sem šel tja. Imel sem srečo, da sem naletel na Mateja Demšarja, ki je bil direktor. Vse smo se zmenili in v parih dneh dobili dovoljenja. Sam sem si želel predvsem imeti nekaj za trening, da ne bi bil odvisen od avtomobilov.
Mislim, da je bil park res pred časom, premalo ljudi se je želelo voziti. So pa lepi spomini.
Ali pogrešaš slovensko staro sceno oziroma če lahko primerjaš Slovenijo in Švico – kaj ti je bilo v tekmovalni karieri všeč na eni in kaj na drugi strani?
V Sloveniji je bilo vse skupaj dosti bolj prijateljsko, več žura. V Švici so bili bolj resni, več je bilo v igri, tudi kar se tiče denarja in pokroviteljstev. V Sloveniji pa je bilo bolj zabavno, veliko smo se smejali in kaj ušpičili. V Sloveniji sem dosegel svoje prve zmage, to je bila podlaga moji karieri. V Švici pa smo imeli sedežnice in boljše razmere. Konkurenca v Švici je bila malo močnejša. A vedno sem rekel, da kamor koli prideš, so prvi trije hitri.
V akciji na Jaalu, foto Francesco Guidi
Boštjan: Kako si sedaj povezan s kolesarstvom in kdaj nas obiščeš?
Janez: Še vedno sem močno povezan s kolesarstvom, zdaj imam veselje s turami, tudi ekstremnimi, ali pa če grem s punco Nadjo na lepo singletrail turco v Valais ali v Toskano v Masso Vecchio, kjer poznam veliko ljudi.
Poskušal sem izdelovati električna kolesa, pa ni šlo. Tako sem se vrnil v servisiranje, v Fox Servis Center. S kolesom imam 2 km do službe.
Namesto Toskane moram res kaj spet priti tudi v Slovenijo.
mtb.si: Tvoji najboljši dosežki v svetovnem pokalu in na svetovnih prvenstvih so kot najboljši slovenski zdržali kar skoraj 20 let. Si kaj spremljal uspehe Žiga Pandurja in letos Jureta Žabjeka?
Janez: Zelo vesel sem slovenskih uspehov, najprej za Žigata pred leti, zdaj pa držim pesti za Jureta, želim mu veliko prihodnost, sem prepričan vanj, mislim, da ima pravo glavo. Želim mu veliko uspehov, da ostane na kolesu in zmaguje. Bom tudi na SP v Lenzerheideju drugo leto navijal zanj.
V letenju je bil Janez vedno doma
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Janez: S punco in prijatelji na lepi singletrail turu, kaj dobrega za pojesti, spiti pivo ali dve … družba je najpomembnejša.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Obiskati prijatelje, pripraviti dobro večerjo, z družino, bratoma in mamo …
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Sam bi ga iznašel, haha. Vsaj poskusil bi. Ko še nisem vedel za BMX, smo se že v sedemdesetih s poniji vozili po gozdu.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Gotovo eden od koles Jaal Dedo, ki sem jih sam izdelal. Na vsa kolesa imam lep spomin, vedno bil povezan z njimi, ne le zaradi rezultatov, tudi zaradi tur in doživetij. Trenutno vozim Santa Cruza V10, po petih letih imam spet kolo za spust. Mi ni žal, čeprav sem se poškodoval …
Tvoje prvo kolo?
Prvo gorsko Kuwahara Cascade 1986 za 1700 frankov, kar je bilo kar veliko denarja. Blatnike, prtljažnik in luč sem takoj snel.
Maribor ’99, foto BarB
Tvoj vzornik?
Dosti jih je, to so dobri ljudje, ki dajejo s toplimi rokami. V športu pa sem občudoval Vouilloza, Gacheta, Tomaca, kasneje Minnaarja. Vsako sezono kakšnega, ki sem ga gledal in si rekel, da bom naslednjo sezono sam tako pripravljen.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Jure Žabjek, upam da pridejo še drugi za njim, saj imajo v njem dober vzor.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
No Fear je bil eden mojih pokroviteljev in na neki njihovi majici je bil napis: When desire dies, fear is born. Ko želja umre, se rodi strah.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Tega zadnjega 21. oktobra 2017, ker me še zdaj boli, ampak bolj v glavi. Od starih pa morda padec na dirki v Scuolu, ko sem si grdo zlomil roko. Vsak padec ti da misliti. Iskal sem meje in jih večkrat tudi našel.
Preberi še
Na verigi: Boštjan Volf
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Video sredica: Janez Grašič je živ!
Uvodna fotografija Franco Aresi
