Nepogrešljivi član ekipe mtb.si, ki je v prostem času tudi menedžer ekipe Unior Tools Team. Okej, obratno je.
Ko je na verigi vodja ekipe Unior Tools Team, pisec marsičesa in še vedno eden od stebrov mtb.si, takrat z lahkoto tudi izpustimo kakšen teden, da odgovori na vprašanja, in verigo izjemoma objavimo v sredo. Zlasti po tednu, kakršen je za njim. Izbral ga je Tomaž Poličar, Grega pa se javlja iz Andore, kamor so danes zjutraj z ekipo prispeli na finale svetovnega pokala.
Grega Stopar
Vzdevek: Prijel se je doktor, po dr. Stoparju, pravi legendi medicine dela in športa
Kraj: Ljubljana
Starost: 36
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Rajd, Unior Tools Team, mtb.si
Tomaž: Grega, zdi se, da opravljaš delo, ki se marsikateremu izmed nas zdi sanjsko. Zraven si pri praktično vsakem večjem MTB dogodku v Evropi in celo širše, najsi bo to sejem, tekmovanje ali kaj tretjega. Povej, gre res za sanjsko službo? V katerem delu svojega posla najbolj uživaš?
Grega: Ni vse sanjsko in lepo, a meni je super. Kar se tiče dogodkov, sem res na vseh dirkah svetovnega pokala in večini prvenstev, ter še na veliko različnih predstavitvah in sejmih. Realno gledano pa sem največ delovnega časa za računalnikom, tudi ko sem na poti. Poti pa je toliko, da to zame niso več potovanja, enostavno moram biti v določenih dneh nekje. Ko sem doma, ne rabim biti zjutraj ob osmih nekje v pisarni in lahko večino časa sam krojim svoj urnik. Super je tudi, ker sem stalno v stiku s super ljudmi – z najbližjimi sodelavci ter vsemi, ki jih srečam le enkrat ali dvakrat letno. Najbolj zagotovo uživam v tistih najbolj posebnih trenutkih, ko se samo nasloniš nazaj in rečeš “vau”. To je lahko vožnja tekmovalca, lahko kakšna res zanimiva inovacija, dober članek ali pa enostavno dobro delo nekoga na sceni.
Kam se najraje vračaš oz. ali obstaja kraj, kamor bi se, vsaj kot bajker, z veseljem preselil (npr. zaradi pestrega dogajanja, spodbudnega okolja za furanje, odličnih terenov)? Ali bi po tvojem mnenju kaj od tega realno lahko prenesli na Slovenijo? Obstajajo dobre prakse, ki bi jih tudi v Sloveniji lahko uveljavili?
Zagotovo se najraje vračam v Slovenijo. Enostavno resnično verjamem, da imamo gorski kolesarji tukaj zares idealne pogoje, če seveda za trenutek povsem zanemarim nesrečno in za moj okus povsem napačno zakonodajo. Naša hribovja in gore so ravno prav visoke, s pravo podlago in naklonom ter seveda neskončno veliko potmi. Realno mislim, da bi lahko enostavno uživali v furanju, ne da bi bili stalno v položaju, ko ne veš kaj pričakovati od naslednjega pešca ali planinca. Dobra praksa se recimo odvija na Koroškem in tamkajšnji model bi lahko bil pravi za Slovenijo, sicer pa bi mogoče izmed videnega zagotovo izpostavil še Škotsko in trail parke v Glentressu in okolici. Tam imajo vse naštudirano in kdor želi delati na tem področju, bo tam našel večino odgovorov.
Vem, da ne uživaš le na gorskem kolesu, ampak tudi na surfu. Kaj si najprej, gorski kolesar ali surfer?
Potihem bi si želel biti bolj surfer kot dejansko sem, a realno gledano na surfu verjetno nikoli ne bom niti blizu nivoja, na katerem sem na kolesu. Da bi napredoval od zelenca v kak višji nivo, bi moral konkretno spremeniti veliko stvari v svojem življenju. Zame je surfanje bolj duhovna izkušnja, dogajanje v glavi tam sredi morja je povsem drugačno. Na kolesu prav tako noro uživam, z resnično ogromnim veseljem se peljem tudi po že stokrat prevoženih poteh na Golovcu. Če si pojem, medtem ko vozim, potem je vse super.
Grega ni prepogosto na kenondejlu, ampak kadar je … Foto jake Hamm
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Grega: Koroški traili okoli Jamnice so mi resnično vrhunski, z vsakim, ki zna uživati v naravi in voziti zaradi zabave in užitka. Nekaj tamkajšnjih odprav z Anejem iz Bike Nomada in tamkajšnjo druščino je bilo kar perfektnih.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Verjetno sem že odgovoril pri zgornjem vprašanju. Plaža, valovi, sonce, fajn družba (ali pa tudi sam s svojimi mislimi) … se da preživeti. V zadnjih letih je bilo to na otokih Fuerteventura in Lanzarote. Pa vendar tudi ni treba tako daleč, popoln dan se lahko zgodi tudi tukaj, če ni nič preveč “resnega” za delat, potem pa popolne malo naokoli in zvečer morda malo v mesto v fajn družbi.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
V različnih obdobjih sem veliko razmišljal o tem in imam vse mogoče ideje, ker se mi zdi veliko stvari zelo zanimivih. Če bi imel več “jajc”, bi bil morda vojni dopisnik, zagotovo bi lahko počel tudi kaj v povezavi z ekologijo ali ločevanjem odpadkov in reciklažo. Tudi turizem mi je všeč in sem temu namenil tudi šolanje. Uživam na morju in v hribih, tako da bi mogoče več časa posvetil vsemu od surfanja do bordanja, morda bi več sedel v kajaku.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Še čakam, da ga izumijo – bo takšno, ki ga nikoli ne bo treba čistiti. Izmed koles, ki jih imam trenutno, mi je daleč najbolj všeč Trek Remedy, s katerim grem lahko čisto povsod, kamor me vleče, kolo pa je bolj zmogljivo kot bom sam kadarkoli znal voziti. Tudi sicer so mi najbolj všeč trail kolesa v rangu 140 mm hoda in v tej kategoriji iščem svoje “glavno” kolo.
Tvoje prvo kolo?
Rdeči tricikel, ne spomnim se znamke.
Tvoj vzornik?
Včasih sem jih imel veliko, zdaj ne več. Imel sem veliko srečo, da sem kar nekaj svojih vzornikov iz otroštva tudi spoznal in ugotovil, da so čisto običajni ljudje, a vsi v vsaj eni stvar zelo izjemni. Zaradi tega jih nič manj ne spoštujem, celo obratno, a jih tudi ne idealiziram. Zdaj so moji največji vzorniki ljudje, ki so mi blizu, vsak ima v sebi kaj res izjemnega in v tem iščem vzore.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Povsem iskreno povedano ne vem koga bi izpostavil, vsaj kar se tiče tekmovalne scene. Na domače dirke skoraj ne hodim, čeprav so mi drugi povedali že za veliko talentov in nekatere tudi spremljam na njihovi poti. Zagotovo jih je kar nekaj in verjamem, da bomo na veliko Slovenk in Slovencev že v kratkem še zelo ponosni. Bolj se mi zdi pomembno, da se je na sceni pojavil cel kup ljudi, ki nimajo nič s tekmovanji, a so se začeli izpostavljati, organizirati, graditi in še kaj in delajo slovensko sceno vedno boljšo. V mislih imam kar nekaj takšnih ljudi, vem pa da jih je še veliko, za katere nisem sploh slišal, in to obeta zanimivo prihodnost.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Iz filma sem pobral “Assumption is the mother of all fuc****.” V slovenščini bi verjetno rekli: “Domnevanje je mati vseh zaj****.” In res je tako, danes dopoldne se je na primer to znova potrdilo. Najboljši nasvet pa morda niti ni nasvet, ampak življenjska modrost ali filozofija če želite, ki sem jo dobil od Gorazda Stražišarja. Morda mi jo je dal čisto nehote, oz. bolje rečeno, ne da bi se tega sploh zavedal. Življenje je kot jabolko, veliko sladkega in sočnega okoli nekaj grenkega. A pojesti je treba vse.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Najbolj svež je zadnji z Možica, najbolj globoko v spomin zasidran pa polet preko krmila na Krimu. To je bilo še v “starih časih”, ko smo se tam podili s trdaki … Kolega je padel pred menoj, sam sem zavil iz linije in zapeljal točno med dve skali. Plašč je šel lepo skozi, obe nogi vilice pa sta se zataknili in sem poletel, naredil salto in pristal na nogah. Če dobro pomislim, se to morda sploh ne šteje za padec?!?
Preberi še
Na verigi: Tomaž Poličar
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Uvodna fotografija Anže Furlan
Ime mi je Grega, kličejo me Grega