Tadej se vrača na dirke! Tokrat v vlogi gorskega kolesarja. Kako se znajde v novi vlogi, ga je izprašal Aleš.
Tadeja Valjavca poznamo kot odličnega cestnega kolesarja in enega najboljših Slovencev med cestnokolesarsko elito. Odlični dosežki na dirki po italiji in na francoskem Touru so nas mnogokrat prikovali pred TV ekrane, da smo navijali zanj in se veselili njegovih uspehov.
Po desetih letih premora se je letos odločil, da bo kariero zopet obudil. A tokrat v drugi kraljevski disciplini – gorskem kolesarstvu. Na maratonu na Hrvaškem je pretekli vikend slavil prvo zmago v tej disciplini, sam pa sem mu ob tej priložnosti zastavil nekaj vprašanj.
Aleš: Kdaj in kako si začel s kolesarstvom?
Tadej: S kolesarstvom sem začel v petem razredu osnovne šole, če sedaj prav izračunam davnega leta 1988. Moja prva dirka je bila državno prvenstvo v ciklokrosu in glede na to, da sem odlično tekel (šolski državni prvak v krosu), sem tudi svoj prvi ciklokros zmagal. Spomnim se, da je bilo v Krškem.
Kaj je v tvojem “palmaresu” cestnega kolesarja?
V palmaresu bi izpostavil 9. mesto na Tour de France 2008, 9. mesto Giro d’ Italia 2004 in 2009, 2. (2005) in 3. (2004) mesto na kraljevski etapi Giro di Italia, 2. mesto etapa na Vuelti, rumena majica na dirki po Švici (izgubil zadnji dan v kronometru), 4. mesto Pariz-Nica (2007), 4. mesto Romandija (2004), 2 x državni prvak, …
Nam poveš, kdo je Tadej Valjavec zadnjih 10 let?
Po stresnem koncu kariere je sledilo obdobje še bolj stresnega življenja v svetu podjetništva in sicer na področju turizma. Sem namreč lastnik Vile Triglav na Pokljuki, kjer sem (vse do danes) moral prevzeti vlogo “multipraktika” (direktor, kuhar, hišnik, upravitelj wellnessa, gospodinja, …), da smo lahko preživeli finančno krizo v Evropi ter visoke kredite. Priznati moram, da je od leta 2013 šlo vsak mesec na evro na tesno, ampak smo zmogli. Danes se lahko pohvalim, da smo najbolje ocenjena nastanitev v bohinjski regiji (prepričan sem, da tudi med najbolje ocenjenimi v Evropi) na portalu booking.com in sicer z oceno 9.8!
(op.p. več o Tadejevem programu si lahko ogledaš na www.vilatriglav.com)
Kaj te je pripeljalo v gorsko kolesarstvo?
Glede na dejstvo, da sem bil vedno športnik, da sem bil aktiven, me je zadnje obdobje, ko sem bil zaprt med štiri stene, dejansko dušilo in sem zaradi sebe, zaradi zdravja potreboval spremembo. Zato sem se odločil, da se preizkusim v gorskem kolesarstvu, ki mi je bilo že od nekdaj pri srcu, čeprav sem hitro opazil, da je bila moja vožnja z gorskim kolesom včasih zelo daleč od dirkanja (včasih sem se vozil samo po makadamskih poteh). Sem se pa prvič v življenju z vožnjo navzdol po enoslednicah in skalah srečal leta 2014, ko sem bil povabljen na exhibicijsko tekmo štafet v Avstriji Peak to Creek, kjer so me dali v mtb ekipo. Na sporedu pa je bil spust s Söldna v dolino. Nisem niti vedel, kaj me čaka, tja sem prišel s trdakom in ko so me peljali na ogled proge, sem hotel zbežati domov, vendar je bilo že vse prijavljeno, organizirano. Večji del proge sem takrat prehodil, nekaj pa tudi prevozil in takrat me je to navdušilo.
Je bil kdo, ki ti je pomagal izboljšati tehniko na gorskem kolesu?
Pri tehniki na gorskem kolesu mi je pomagal in mi še vedno Peter Vesel, v bistvu je on tisti “krivec” da sem se odločil za to pot. Moram priznati, da je Pero odličen partner, saj se najin način življenja zelo ujema, kjer poleg vsakdanjega dela poskusiva izkoristiti vsako prosto luknjo še za trening. Če bi mi v obdobju, ko sem bil še profesionalec, kdo rekel, da se da trenirati in tudi dirkati na način, kakor to midva počneva danes, bi definitivno mislil, da se mu je “odtrgalo.” V bistvu od šeste ure zjutraj delaš, okrog dvanajste ure skočiš na kolo (seveda ne vsak dan, letos pozimi 1 x na teden, ker sva se morala še na Primorsko vozit), potem pa nazaj delat do cca. 22 ure.
Da bi mu bilo Scotta treba čim manj nositi, kot ga je moral na ciklokrosu Loka
Torej je zdaj gorsko kolesarstvo tvoja druga pomlad? Kakšni so načrti za tekmovalno kariero v njem?
Nekih načrtov za kariero v gorskem kolesarstvu nimam, ker kot sem omenil, nisem profesionalec. V bistvu to delam med delom za sprostitev, za veselje. Vsaka dirka, ki jo bom odpeljal, bo zame nov izziv, do kam zmorem, kaj mi je ostalo od včasih, do kam sem prišel s tehniko …
V maju bom imel več časa za trening, ker je na Pokljuki mrtva sezona, se pravi bi moral biti potem v juniju bolje pripravljen. Torej za Alpen Tour bom mogoče malo konkurenčen, oziroma bo zopet nov izziv, do kam sežem, do kam še dvignem prag premagovanja bolečine. Rad bi se udeležil evropskega prvenstva v maratonu v aprilu ter svetovnega prvenstva v septembru (tukaj bom moral še prej nekako rešiti pomoč pri delu na Pokljuki, ker julij, avgust je top sezona in brez pomoči ne bom uspel trenirati). Pa tudi na etapni dirki 4 Islands bi se rad preizkusil.
Ko si prestopil s cestnega na gorsko kolo, kaj ti je delalo največ težav? Ali si takoj začutil zaupanje v kolo?
Prestop s cestnega na gorsko kolo – največja razlika je seveda tehnika in sam način dirkanja. Ko sem lani odpeljal Bled Bike maraton, malega seveda, brez treninga je bilo še to preveč, so ga pohodili od štarta na prvi klanec in mi ni bilo nič jasno, od takrat pa do cilja sem bil sam kot na kronometru. Potem sem malo spraševal, kaj je to bilo, pa so rekli, da je to normalno, da je to gorsko kolesarstvo, štart, glavo dol in daska … Zanimivo!
Ali si bistveno spremenil svoj položaj na kolesu proti cestnemu?
Položaj na gorskem kolesu sem poskušal čimbolj prenesti s cestnega, torej imam v primerjavi z drugimi zelo “čuden” položaj. Vendar se jaz počutim odlično. Malo sem prestar, da bi mišice po vseh teh prevoženih kilometrih poskušal prilagajati na drugačno pozicijo.
Nam zaupaš dolžino krmilne opore in razliko proti cestni?
Ravno tu se vidi, pri dolžini krmilne opore. Uporabljam namreč isto dolžino kot pri cestnem (gorska krmilna opora te dolžine ni več standard) in sicer 120 mm. Zahvalil bi se Proloco Trade, ki me 100% podpira pri tem projektu , brez njih danes ne bi bil tukaj, saj mi pomagajo od leta 2010. Hvala Maji in Lucu.
Ali imaš kak nasvet za tekmovalca s ceste, ki bi se rad udeležil gorskokolesarske dirke?
Kot sem prej omenil, naj ne pričakujejo vožnje v grupi, taktiziranja, od štarta do cilja daska. Je pa užitek vožnja po stezah, tehnika, delovanje kolesa, narava …
Hvala Tadej in veliko uspeha v “novi karieri“ gorskega kolesarja.
Naslovna fotografija – sebek s Petrom Veselom
