3. februarja 2019

Kolesarski amater, veteran, ki je pred dvema letoma izginil z domačih dirk v ciklokrosu, razmišlja o tem, kaj tej disciplini pri nas manjka, da bi se razvijala. Začarani krog.

Na mtb.si v zimskih mesecih zelo radi spremljamo ciklokros in si želimo, da bi bile dirke še kakovostnejše. Tudi tega, da bi se kakšen od članskih ali mladinskih tekmovalcev resno osredotočil na mednarodne dirke v ciklokrosu in morda kdaj nastopal med elito svetovnega pokala – tudi če se ne prebije v ospredje.

Na takšne junake še čakamo, smo pa imeli vsaj kolesarja iz amaterskih oziroma veteranskih kategorij, ki se je ciklokrosa lotil precej resno in se tudi trikrat udeležil svetovnega prvenstva. Nato se je zaradi nazadovoljstva z domačo pokalno serijo že pred dvema letoma na tujino, zlasti na dirke pokala Triveneto. Ker zdaj živi na Rabu, kjer se ukvarja z oddajanjem apartmajev, je nato tudi s tem prenehal. Med sezono ga še srečamo na cestnem ali gorskem kolesu.

Govorimo o Iztoku Kuretu – Izotu, Kamničanu v sinje modrem dresu Kolesarskega društva Alpe. Ker je še vedno glasen kritik domače ureditve ciklokrosa, smo mu dali besedo.


Do krvi na CX Trzin, foto Grega Stopar

Andrej: Kaj ti pomeni ciklokros, samo zimsko lajhanje ali nekaj, za kar ti je žal, da nisi odkril prej?
Izo: Ciklokros je meni osebno vrhunska disciplina. Ima ravno prav vsega – tehnike, matranja … Vsega, kar me zanima. Mora biti pa proga prava, da je to ciklokros. Pri nas ljudje niti nimajo predstave, kaj je ciklokros. Če prideš z dvema kolesoma, te že čudno gledajo, kaj si za en profi. A dejstvo je, če je proga prava, nimaš kaj početi brez dveh koles. Na vseh dirkah, ki so nekaj pomenile, smo kolesa menjali na pol kroga, ne na en krog.

Kdaj si prvič poskusil ciklokros?
Tisto leto, ko ga je Luka Žele obudil, še nisem zagrabil, v naslednjem valu pa. Neprekinjeno sem vozil vse dirke, tri ali štiri sezone, razen kadar sem šel na svetovno.

Kaj te najbolj moti pri domačem pokalu?
Predvsem miselnost in da se nič ne razvije, ker gre za začaran krog. Kjerkoli začnem, se vse začne in neha pri Kolesarski zvezi. Naša res ne vem, kakšen pomen ima, razen plačevanja in izdajanja licenc. Prav zveza bi morala ustvariti pogoje, standarde, sistem discipline. Že italijanski regionalni pokal Triveneto je povsem drug svet.


DP 2016 v Novem mestu, foto AD

A “zveza” je v tem primeru pristojni odbor, v tem primeru za cestno kolesarstvo, morda tudi v sodelovanju z odborom za množičnost …
Kateri koli odbor vzamemo, je enako. OMR (odbor za množičnost in rekreacijo) služi le izsiljevanju, kdo bo imel državno prvenstvo. Bilo je nekaj fantov, ki so želeli kaj spremeniti, narediti bolje. A takšnega takoj pokvarijo ali odžagajo. Primer ciklokrosa lahko prenesemo tudi na druge zvrsti. Kaj pa je naredila zveza za gorsko kolesarstvo? Še vedno smo v prekršku.
Za ciklokros so le bledo prevedli pravilnike. Do danes so v njih vse stvari ostale, kot so bile na začetku. Rečeno je bilo, da je tako le, da se ciklokros pobere, nato naj bi pravila spremenili. Dokler ni recimo kategorij, tudi ljudje ne bodo prišli. Kategorije bi morali narediti po kategorijah UCI. Sam govorim le o amaterskem kolesarstvu. Med amaterji leta igrajo ključno vlogo. Profesionalci iz elitne kategorije pa se ne bi smeli meriti z amaterji, to bi jim moralo biti pod častjo.

Robi Jenko je predlagal, da bi skupina vodila ciklokros, verjetno z blagoslovom odbora za cestno kolesarstvo.
Podpiram vsako diskusijo, a se bojim, da bo ostalo pri besedah, ker imam slabe izkušnje tako z OMR kot s KZS. Na cesti imamo najboljše amaterske kolesarje na svetu, dirke pa imamo na ravni Albanije. Ker KZS ne ustvari pogojev za normalno delovanje. Ne prisili organizatorjev s standardi za organizacijo. Klubska dirka Izvira Vipava je tri svetlobna leta pred vsako pokalno dirko. Ker gredo organizatorji v pokalu po liniji najmanjšega odpora.


Še ena novomeška, foto AD

Kako pritegniti ljudi na ciklokros?
Ne vem, če obstaja kaj bolj atraktivnega od ciklokrosa. A dirka sama nikdar ne bo pritegnila ljudi, dirko je treba pripeljati k njim. V mesta, kot je v pokalu Triveneto. In vse dirke so skupaj z njihovimi lokalnimi prazniki, feštami, to so vikend fešte, ki vključujejo dirke. Vse je povezano.
Naši organizatorji preštevajo tekmovalce in računajo, kaj se jim splača narediti. Zame je to napačen pristop. Dirko moraš finančno pokriti, pa če kdo od tekmovalcev pride ali pa ne. Štartnine bi morale biti drobiž, dodatek v proračunu. Ko bodo dirke enkrat tako kvalitetno organizirane, se bodo prireditelji morali otepati udeležencev. Pa še profiji se bodo prišli pokazati. Enako drži tudi v MTB.
Kot bi postavili cirkus in število in atraktivnost točk v predstavi prilagajali številu gledalcev. Seveda moraš najprej pripraviti ponudbo in počakati, da pridejo gledalci.
Tako kot je, pa ni zanimanja ne tekmovalcev, ne medijev, ne gledalcev.
Zato je to začaran krog. Če pogledaš 4 islands – prvo leto, dve, so bili v minusu, danes morajo omejevati prijave. Moraš vložiti trud, denar, znanje … Brez krovne organizacije pa ne bo šlo, saj mora ta zagotoviti poslovne pogoje.
Edina rešitev je, da se najde organizator, ki prevzame kompleten pokal in stvari porihta, kot je treba. A ga ne vidim.


Na SP masters 2016 v Belgiji, foto Maša Kuret

Je trenutek, da se na ciklokrosu določene štarte povsem zapre za gorska kolesa? Ali je že bil pred tremi leti?
Mislim, da bi jih morali ločiti. Ne da bi jih odganjali ampak da gredo v svojo smer. Z gorskimi kolesi bi lahko imeli na isti progi z minimalnimi spremembami svojo dirko zimske MTB lige. Gorska kolesa imajo na nekaterih progah nedvomno prednost. Za gledalce je težko razumeti, kaj zdaj počnejo različna kolesa v isti dirki in zakaj nekdo zmaga. Pa ločitev profesionalcev od amaterjev. A kategorije so le delček mozaika, potreben je celovit pristop.

Bi sprejel mesto v organizacijski ekipi ciklokros pokala?
Vedno sem pripravljen pomagati, a imam to oviro, da ne živim več v Sloveniji.

Spremljaš kaj hrvaški ciklokros? Kakšne združene dirke bi lahko bile atrakcija.
Vse hrvaške dirke daleč od mene. Se pa na Hrvaškem vse razvija s svetlobno hitrostjo, še najmanj cesta. MTB prosperira tudi zaradi Slovencev. Imamo manjko prireditev in se pri tem s Hrvati dobro dopolnjujemo.

Preberi/oglej si še
Na vse ali nič
Javno pismo o razvoju ciklokrosa na Slovenskem
Svetovno masters prvenstvo v ciklokrosu skozi Rajževe oči

Sledite nam