Jaka Mihelič – akademski kipar, ki kipari bicikle ...

Intervju je bil prvič objavljen v Poletu, četrtkovi prilogi časnikov Delo in Slovenske novice.

Z Jako Miheličem se poznava še iz časov, ko smo kot mulci na Ježici ure in ure igrali tenis. Že takrat je bil drugačen. Za razliko od nas, ki smo lopar in žogice razumeli kot nekaj zelo resnega, je on poznal in predvsem razumel pojem "na izi". Ni si preveč gnal k srcu, če je "zicer" zabil v mrežo, niti ga ni motilo, če se mu je udarec ponesrečil in je žogica končala na nepokošenem travniku. Bil je v svojem svetu. Sanjač. Pogosto je s treninga odvihral na ure klarineta.
Potem sem ga slišal na Radiu študent. Zdel se mi je frajer, njegov žametni glas in svojevrsten humor pa "dobitna kombinacija". Tudi na teveju se je pojavljal. Kljub temu da je vedno v črnem, sploh ni darker. Je eden izmed tistih, ki so vedno prijazni in dobre volje. V KUD-u v Trnovem mu vsi mahajo.
Ko sem v katalogu letošnjega Bienala industrijskega oblikovanja videl njegovo nenavadno kolo, sem ga enostavno moral najti. "Stari, vrhunsko. Ampak a nisi ti kipar," sem ga vprašal. "Sem, seveda. In bicikli so moji kipi," mi je razložil. Kaj pa ime, kaj sploh pomeni Katabrank? "Nič. Nima pomena. Spomnil se ga je prijatelj z Radia študent. Saj si bral stripe. V tistih oblačkih so vedno neke čudne besede – bang, puff, toingg ... Ko je razneslo pol vesolja, je v oblačku pisalo Katabrang. No, ampak moja kolesa so KatabranK ..."
Kolesa kipari v neugledni delavnici na Metelkovi. Še vedno je špiker na Študentu, žaga na kitaro, včasih odigra kakšno manjšo vlogo. Skratka zanimiv tip, ki ga je bilo res fino srečati po vseh teh letih.

Da te je zaneslo v umetniške vode, je imela največ zaslug mama Maja, ki je kiparka?
Ja, v naši družini je tako, da sta oče in brat elektro inženirja, midva z mamo pa umetnika, oba kiparja. Težko bi rekel, da sem bil že kot otrok umetniški tip. Prej sanjač. Z bratom sva si bila pravo nasprotje. On je bil bolj za matematiko in fiziko. Jaz pa sem igral klarinet.
Res pa je, da sva z bratom že pred osnovno šolo skupaj hodila na likovni tečaj k Dragici Čadež v Pionirski dom. Z mamo sta bili prijateljici že iz mladosti in to je bilo kar nekako samoumevno. Potem je bilo risanje kar nekaj let na stranskem tiru. Hodil sem na srednjo lesarsko šolo, bil sem štipendist Stola iz Kamnika in mislil, da bom nekoč mizar. V zadnjem letniku mi je mama predlagala, da bi poskusil s sprejemnimi izpiti na Akademiji za likovno umetnost. Ideja se mi je zdela zanimiva, zato sem spet hodil na tečaje kiparjenja k Dragici Čadež, ki so bili nekakšna priprava na sprejemce. Dolge ure sva s sošolcem Gregom Kregarjem, ki sedaj kot svetovno priznan kipar živi in dela na Novi Zelandiji, prebila pri njej v Švicariji pod Rožnikom in oba sva se v prvem poskusu prebila na akademijo. Zase lahko rečem, da se mi niti sanja ne, kaj bi počel, če mi v prvo ne bi uspelo.

Študij na ALU-ju je verjetno zelo specifičen ...
Vsekakor je nekaj zelo posebnega in predvsem zelo drugačnega od tistih bolj klasičnih študijev. Že takrat se navadiš na nek drugačen življenjski slog. Tja smo prihajali med osmo in deveto zjutraj in šele pozno zvečer odhajali domov. V letniku nas je bilo pet različno starih študentov – od osemnajst do petindvajset let. Ampak kljub temu smo stkali res trdna prijateljstva. Družili smo se ves čas, tudi prosti čas smo preživljali v ateljejih, udeleževali smo se različnih kolonij, skupaj smo s kombijem potovali po Evropi, hodili na študentske žure ... Tudi s profesorji smo bili v zelo prijateljskih odnosih, saj smo dobesedno skupaj ustvarjali. Zaradi te naše zagnanosti vsaj pri praktičnih delih izpitov nikoli ni bilo vprašanja, ali boš naredil ali ne. Nekoliko so nihale le ocene.

Seznam dejavnosti, s katerimi si se ukvarjal, zabaval in služil kruh je zelo dolg in nenavaden. Od kje nagnjenje do tako različnih stvari, kot so kelnjarjenje, redarstvo, igranje v gledališču, špikerstvo ... ?
Leta 1993 sem v KUD France Prešeren začel delati za šankom. KUD in ŠKUC sta bila takrat takorekoč edini prizorišči alternativne scene v Ljubljani. Tukaj sem spoznal ljudi z najrazličnejših vetrov od Janija Kovačiča, Žige Koritnika, Jožefa Školča, Irwinov ... Kasneje sem bil redar, varnostnik, izvedbenik ... Nisem bil preveč izbirčen.
Glede na to, da sem bil vedno precej radoveden in odprt za najrazličnejše novosti, sem pogosto dobival zanimive ponudbe in povabila. Po spletu naključij sem se znašel v Dejmo stisnt teatru. Začel sem kot voznik kombija, s časom sem napredoval v lučkarja in tonskega mojstra. V predstavi Biblija so mi zaradi mojega močnega glasu ponudili glas Boga. V naslednji predstavi sem že imel neko večjo vlogo ...To gledališče še vedno obstaja in občasno še vedno odigram kakšno vlogo, pomagam pri luči in tonu ...
Moja zgodba z Radiom študent se je začela že leta 1993, ko sem se prijavil na avdicijo in pogrnil ... Skoraj desetletje kasneje pa sem se dogovoril, da bo Dejmo stisnt teater enkrat mesečno pripravil radijsko igro. To je bila vrhunska zajebancija, improvizacija ... Eden izmed tehnikov se je zapičil v moj glas in mi predlagal, da bi začel delati kot špiker. In naslednje leto sem v drugem poskusu opravil avdicijo. Všeč mi je, da je vloga povezovalca programa je na Študentu nekoliko netipična. Lahko bereš tekste, lahko improviziraš, lahko si kritičen, ciničen, zajebantski, zoprn ... V svojem špikerstvu hočem biti čim bolj življenjski. Govorim o stvareh, ki me motijo, navdušujejo, bolijo ... Izogibam pa se politike.

Je z delom na Radiu študent povezan tvoj glasbeni okus?
Že v srednji šoli sem poslušal vse živo od metala in punka do hard cora. Ramones, Motorhead, Metallica, Slayer, Sepultura so bili moji najljubši bendi. Pa tudi etno mi je bil vedno všeč, na primer Les Negresses Vertes, kakšna dobra afriška skupina. Od kar delam na Študentu, bi bila za moj glasbeni okus primerna beseda "svaštarnica". Ni da ni ... Izogibam se popa in kakršnegakoli main streama. Sedaj skupaj s Tomažem Gorkičem žagava metal core in upava, da bova v kratkem posnela prvi komad ...

Že, ampak kaj ima to skupnega s pridnim fantkom, ki je vse otroštvo igral klarinet ...
Ja, res sem hodil v glasbeno šoli in igral klarinet. Bil sem celo član Bežigrajske pihalne godbe. Proti koncu srednje šole sem igral kitaro v orkestru Mandolina. Leta 1996 je ekipi Dermatorics, ki je vadila na Metelkovi, manjkal kitarist. Pa so me povabili. Prvi koncert smo imeli že naslednji dan. Vprašal sem jih, kaj igramo. "Pridi tja, pa boš videl," so mi povedali. Izkazalo se je, da smo nastopali na nekem noise festivalu. Po prvih dveh bendih mi je bilo približno jasno, za kaj gre. Kolegi so mi rekli, da bomo izvedli hrupno priredbo pesmi Na planincah, pa še kaj ... Ruži čimbolj na glas, kriči deri se, tolči po bobnih ... To je bilo naše osnovno vodilo. Tisto leto smo nastopili še na štirih koncertih, vedno brez kakršnih koli vaj. Eden izmed naših posnetkov se je po bizarnem spletu dogodkov znašel na ekvadorskem split recordu, na strani A je bil njihov bend, na strani B pa mi ...

Nekako ne gre mi v glavo, da si bil en mesec celo voditelj oddaje Dobro jutro na Televiziji Slovenija?
Želel sem si spoznati ustroj nacionalne televizije. Zato sem se prijavil na avdicijo. Bila je dobra izkušnja. Vstajal sem ob štirih, še na pol v snu sem prebiral novice, potem v masko in od šestih do devetih pred kamero. Trajalo je samo en mesec, ker sem v tistem času posnel tudi televizijsko reklamo za neko banko. Urednica Ljerka Bizilj je znorela in mi rekla, naj se odločim, ali bom snemal reklame ali bom teve voditelj. "Bom snemal reklame," sem izstrelil kot iz topa. Ker se mi je zdelo imenitno, da sem v enem dnevu zaslužil osemdeset tisoč tolarjev, zato da sem izrekel stavek "Jaz bom pa vložil ..."
Še sam ne vem, kje so me našli ljudje s TV3. Mislim, da je Adelu Dujtoviču, ki je vodil oddajo Posnetki zadetki, potekla pogodba, pa je nekdo predlagal mene. Posnel sem približno petdeset oddaj. Ko so kupili licenco za oddajo Beyond Beleif, ki so jo v ZDA predvajali štiri leta, sem se urednikom zdel primeren za voditelja. Slovenski prevod naslova se je glasil Onkraj verjetnega. Junija smo vsak dan posneli po tri oddaje ... Koncept se mi je zdel zelo zanimiv. V vsaki oddaji smo predstavili pet zgodb, ki so bile vsaka zase precej neverjetne. Gledalci pa so morali najti tisto, ki je bila resnična. Priznam, da sem sam le redko ugotovil, katera je prava.

Si se kdaj vprašal, od kje izvira tvoje nagnjenje do alternative. Si sploh kdaj počel karkoli, kar bi lahko uvrstili v "mainstream"?
No, v »mainstram« repertoar spadajo pihalna godba, orkester Mandolina in nacionalka. Vse ostalo je na drugem bregu. V alternativca sem se začel spreminjati pri šestnajstih letih, ko sem spoznal prijatelja Šimna Pečeta, ki je bil že takrat prava alter enciklopedija. On me je seznanil z drugačno glasbo in drugačno sceno. Z njim sem se ga prvič napil. Do takrat sem bil dokaj priden fant. V glavnem sem bil doma, ali pa v glasbeni šoli. Z njegovo pomočjo sem začel obiskovati koncerte v Rožni dolini. Spomnim se izletov v Leninov park, kjer je bilo takrat zbirališče ljubljanskih punkerjev, skinov, metalcev ... Zagotovo imata svoje zasluge tudi KUD in akademija ... Nikoli mi ni še na kraj misli padlo, da bi šel v Babilon ali Valentino, ampak sem raje zahajal v Palmo in K4. In s časom je to postal moj življenjski slog ...

Ali obstaja rdeča nit, ki povezuje tvoje dejavnosti, ki se, tako na prvi pogled, zdijo povsem nezdružljive, z drugega zornega kota pa so si zelo blizu?
Vedno sem hotel biti drugačen. Nikoli nisem želel ponavljati stvari, ki so si jih izmislili drugi. Poleg tega sem zelo radoveden. Ni me težko zintrigirati za kakšno novo zanimivo stvar. Nikoli nisem imel kakšnih predsodkov. Zakaj šankist? Zakaj pa ne! Zakaj redar? Kaj pa je narobe s tem! Ko nisem imel denarja, sem brez zadržkov razvažal pice.

Si se v trenutku, ko si končal akademijo, znašel na razpotju in se spraševal, kaj pa zdaj?
Vse štiri letnike sem opravil v roku. Potem pa sem potreboval približno tri leta, da sem diplomiral. V tem času sem bolj bluzil kot ne. Res nisem vedel, kaj bi sam s sabo. Ko sem zagrabil diplomo, je vse steklo zelo hitro. Takrat sem tudi vpisal magisterij iz restavratorstva in nisem imel niti časa za razmišljanje o prihodnosti. Verjetno sem se za podiplomski študij odločil iz eksistencialnih nagibov, ki sem jih imel v kakšnem kotičku svojih možganov. Takrat se je namreč začel obsežen projekt restavriranja oltarjev iz kapele Sv. Jurija na gradu Ortnek na Dolenjskem. Sodelovanje pri tem projektu je tudi glavni razlog, da je bila prižnica predmet moje magistrske naloge.

Kako gledaš na ti dve dejavnosti. Je kiparstvo za dušo, restavratorstvo pa za plačevanje računov?
Morda. Čeprav je tudi restavratorstvo super. Ponavadi delaš v lepih ambientih, opravka imaš z lepimi stvarmi, nihče te ne priganja, imaš svoj urnik ... Pravi užitek je, ko nek predmet spet spraviš h življenju. Osrečuje me tudi zadovoljstvo na naročnikovem obrazu. Občutki so podobno veličastni, kot ko končaš skulpturo. No, tudi po dobri oddaji na radiu ni slabo.

Od kje pravzaprav ideja, da bo objekt tvojega umetniškega izraza kolo?
V nekem obdobju sem nekoliko preveč gledal televizijo. Na Discovery Channelu sem se navduševal nad fanti iz delavnice Orange County Choppers, ki predelujejo motorje. Ker nisem imel denarja za motorje, sem se odločil, da bom nekaj podobnega poskusil s kolesi. Začel sem v mamini garaži.

Si bil že kot otrok eden izmed tistih, ki so bili zaljubljeni v svoje kolo?
Niti ne. Ko sem bil še zelo majhen, sem imel otroškega schwinna. In pony, jasno. V srednji šoli sem si kupil Rogovo gorsko kolo, ker sem hotel križariti po Rožniku in Rašici. Vse poletje sem delal v Embi, da sem zbral denar. Na žalost so mi ga kmalu ukradli. Ampak zares me je zagrabilo šele ob rojstvu Katabranka. Danes so občutki, povezani s kolesi, skorajda orgazmični. Vse od ideje prek celotnega procesa izdelave do vožnje je božansko ...

Zakaj je tvoje kolo kip?
Mnogi mislijo, da zato, ker sem akademski kipar. Ampak sam tega ne vidim tako. Po likovni teoriji bi v teh kolesih težko našel tipične kiparske elemente. Čeprav se opazi neka nadgradnja, razvoj. Če pogledaš prvega in zadnjega, sta si sicer precej različna, hkrati imata tudi nekaj stičnih točk. Gre za unikatnost. To pomeni, da niti dve kolesi ne bosta enaki. Osnovna ideja je bila skrita v stavku: "Zapelji svoj kip!" Zakaj bi morale skulpture vedno stati na mestu. Zakaj jih ne bi zapeljal naokoli. Upam, da jih bom nekoč naredil dovolj in jih kot eksponate razstavil v galeriji.

Kako je potekala evolucija od začetkov do danes, ko točno veš, kam kaj spada?
Na začetku nisem imel dosti pojma. Čeprav se lahko pohvalim, da je že prvo kolo, ki sem ga izdelal, delovalo lepo in tekoče in prav nič ni škripalo. Precej sem se naučil od Tomaža Capudra – Capla iz Dreamachine Motorcycles, kjer sem pomagal pri izdelovanju pravih motorističnih čoperjev.
Z leti se je začela spreminjati oblika koles. Lahko bi rekel, da so precej bolj estetska.

Kaj pa tehnične zakonitosti, geometrija in ergonomija?
Vem, da je to prav znanost. Predvsem v svetu gorskih koles, kjer se točno ve pod kakšnimi koti morajo padati vilice in ostale cevi. Moje osnovno vodilo je udobje. Bistvo je, da na sedežu počutiš kot v domačem fotelju, da roke skorajda počivajo na krmilu ... Kolo je gotovo, šele ko najdem tak položaj. Verjetno je tudi to svojevrstna ergonomija ali geometrija, kaj pa vem ... Skice sicer naredim, ampak samo na začetku. Služijo kot groba osnova, potem jih ponavadi zmečkam in vržem v smeti. Raje delam po občutku. In ta me ne vara, saj je vsakdo, ki se je vozil s katerim koli izmed mojih koles, navdušen nad lahkotnostjo vožnje.

Verjetno je v ospredju estetsko vizualni vidik?
Zelo pomembni sta linija in silhueta okvirja. Najvažnejše je, kako oči potujejo po njem. Ko je okvir narejen, določim položaj sedeža, krmila, gonilke in se začnem ukvarjati z detajli. Rad bi, da bi črna mat barva postala zaščitni znak. Zdi se mi, da v tej barvi linija in oblikovne posebnosti najbolj pridejo do izraza.

Vsa tvoja kolesa so zelo posebna, nekatera tudi povsem nenavadna. Od kje črpaš ideje?
Vedno mora biti neko vodilo. Na primer kolo s pajkovo mrežo je nastalo ob filmu Spiderman. Odločil sem se, da se bom na premiero pripeljal v slogu. Podobno je bilo tudi s triciklom, ki ga imajo v Kinu Dvor.

Koliko časa nastaja eno kolo?
Približno mesec dni. Morda bi jih na leto lahko naredil štiriindvajset. Ampak to je proces, ki zahteva določen čas. Vse namreč izdelam sam. Kupim le gume, obročnike, napere, ležaje in kakšne manjše dodatke.

Vožnja s takšnim kolesom verjetno nima povezave s kakršno koli športno aktivnostjo?
Ne! Čeprav gredo lahko tudi precej hitro, to niso kolesa za divjanje. Nimajo niti prestav, zavora je samo nožna "kontra". To so bicikli za uživaško vožno, ki ji Američani pravijo "joy ride". V tem mestnem križarjenju pozabiš na čas. Voziš se počasi, gledaš naokoli ... Fino je, če nas je več. Zato se udeležujem "kruzov" s fanti iz skupine navdušencev, ki so si nadeli ime "Low 'n' Slow". Enkrat sem se peljal tudi do Vrhnike in nazaj. Potreboval sem pet ur in bilo je super. Manjka mi samo še MP3 predvajalnik, da bi mi v glavi razbijali Motorheadi, ali pa tista »Born To Be Wild« ...

Koliko ti je pri prepoznavnosti pomagala prisotnost na letošnjem Bienalu industrijskega oblikovanja?
Prijavil sem se z namenom, da vidim, če mi uspe. Čisto po naključju sem v roke dobil razpis, plačal sem tistih sedeminsedemdeset evrov, ki so bili tako rekoč moje edino tveganje. Mislim, da je bilo približno štiristo osemdeset prijav, izmed katerih so jih izbrali sto trideset, od teh je štiriinšestdeset Slovencev in jaz sem eden izmed njih. Bil sem presenečen in temu primerno zadovoljen.

Predstavil si se tudi na Nizozemskem, kakšni so bili odzivi?
Ja, v Amsterdamu tamkajšnja znana trgovina Chopperdome, ki se ukvarja samo s prodajo takšnih koles, vsako leto organizira festival. Razstavil sem dve kolesi, nad katerimi so bili vsi navdušeni. Predvsem zato, ker sem vse naredil sam. Poleg tega sem spoznal precej ljudi in navezal stike.
Najbolj sem bil vesel, ko so se za moja kolesa resno zanimali člani ameriške metal funk skupine Living Colour.

Ko premišljuješ o idealnem scenariju. Kam bi želel v bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti zapeljati kolesa Katabrank?
Rad bi razširil idejo, da bi se ljudje odločali za sebi lastno kolo. Da bi si tudi kolo kupili podobno kot obleko pri krojaču, ki jo ukroji po meri. Sam bi želel iti še korak dlje, da bi naročnika pobližje spoznal in ugotovil, kaj ga zanima, kaj dela, s čim se ukvarja, kaj mu je všeč, nenazadnje tudi to, kakšno glasbo posluša ... Ker tudi kolesa so lahko odraz osebnosti in življenjskega sloga. In potem skupaj prideva do njegovega kolesa, ki ga lahko spremlja vse življenje. Na kolo se človek lahko izredno naveže. mnogi še vedno vozijo bicikle svojih dedkov, ki jih obožujejo. Ena izmed boljših strani unikatnih koles je, da jih skoraj ne kradejo, ker nima smisla, saj bi jih takoj našli ...

Katabrank katabrank.googlepages.com

Polet www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Polet